ZSZ člen 58. ZUreP-1 člen 180. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-7, 80, 80/1, 80/2.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - zazidano stavbno zemljišče - merila za odmero nadomestila - gradnja
Četudi ZGO-1 v primeru zakoličenja objekta govori, da se to opravi ''pred začetkom gradnje", pa to samo po sebi še ne pomeni, da zakoličbe v nobenem primeru ni mogoče šteti kot del gradnje novega objekta. Enako velja tudi za izkop gradbene jame, in sicer vse ob upoštevanju 7.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se gradi nov objekt. Za zaključek, ali je določeno opravilo mogoče umestiti v gradnjo objekta, treba ugotoviti naravo teh opravil. Treba je torej presoditi, ali so bila izvedena dela dejansko namenjena postavitvi objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja in šele na podlagi teh ugotovitev v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je mogoče ta dela umestiti kot dela, ki so bila izvedena s ciljem zgraditve objekta ali ne. Šele na podlagi takšne vsebinske ocene izvedbenih del pa je mogoče presoditi, ali je izvedena dela mogoče šteti za gradnjo stavbe, kot jo dovoljuje gradbeno dovoljenje, in na tej podlagi nato zaključiti, ali je nepremičnino treba šteti za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče.
ZSZ člen 60. ZGO-1 člen 218, 218/2, 218b. ZUP člen 253, 253/2, 281. ZUS-1 člen 52.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - arbitrarnost - reformatio in peius
Namen zakonodajalca je mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Povedano drugače: dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - namembnost nepremičnine - dovozna pot - parkirišče
Po presoji sodišča dajejo že zgolj določbe 218. b člena ZGO-1 odgovor na vprašanje, ali je mogoče za poslovne površine šteti tudi površine zemljišč, ki niso neposredno oziroma v najožjem pomenu namenjene opravljanju tožnikove poslovne dejavnosti, torej prodaji in servisiranju vozil. Po mnenju sodišča torej dovozna pot ali parkirišče za stranke s tožnikovim poslovanjem nista funkcionalno povezana nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije ali čakalnica, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.
Pojem „pozidanega“ zemljišča iz prvega odstavka 179. člena ZUreP-2, kolikor je relevanten za obravnavano zadevo, po vsebini v celoti ustreza vsebini pojma zazidanega stavbnega zemljišča po prej veljavnih predpisih (prva alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1), saj med drugim zajema gradbene parcele stavb in pripadajoča zemljišča stavb, pri čemer se gradbena parcela stavbe po četrtem odstavku 180. člena ZUreP-2 določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Da to pomeni, da se tudi na podlagi ZUreP-2 med pozidana zemljišča štejejo zemljišča, na katerih objekt še ni zgrajen, je pa na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja določena gradbena parcela stavbe, izhaja tudi iz predloga ZUreP-2.
ZDavP-2 člen 89, 89/1, 404. ZUP člen 260, 260-1, 260-4.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - predhodno vprašanje
Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - merila za odmero nadomestila - igralnica - razlikovanje med zavezanci - različna obremenitev zavezancev - načelo sorazmernosti - nezakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Sodišče se mora v tovrstnih sporih opredeliti do tožbenega ugovora o nezakonitosti oziroma neustavnosti Odloka. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po določbi 3. alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se vzpostavi sorazmerje med ugodnostjo lokacije in s tem povezanimi bremeni, kar pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga ustvarja izjemno ugodna lokacija. Če se stopnja obremenitve izrazi s številom točk, katerega višina je odvisna od lege, vrste namembnosti in s tem povezanih izjemnih ugodnosti zemljišča v zvezi s pridobivanjem dohodka, to od normodajalca, če naj se izogne očitku o arbitrarnosti, zahteva predhodno, na podlagi podatkov opravljeno primerjavo med posameznimi gospodarskimi subjekti glede ustvarjanja dohodka na isti lokaciji, tako z vidika opravljanja primerljivih kot tudi drugih dejavnosti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-158/02 (7. točka obrazložitve) jasno navedlo, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in da mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje.
nadomestilo za odmero stavbnega zemljišča - vračilo davka - pravna podlaga - izredna pravna sredstva
Organ sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed navedenih situacij iz 97. člena ZDavP-2, saj je, kot povzema tožnico in enako tudi sam, tožnica NUSZ plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb za navedena odmerna leta in ne trdi, da je plačala več kot ji je bilo naloženo, niti da je bil kasneje obračun popravljen ali da je bila ugotovljena drugačna davčna obveznost. Vendar pa davčni organ spregleda, da je bistvo tožničinih trditev v tem, da ji je bil NUSZ z (dokončnimi in pravnomočnimi) odmernimi odločbami nepravilno odmerjen. Tožnica namreč trdi, da ji je bil odmerjen za stanovanje, ki ni v njeni lasti, in za napačno površino stanovanja, ki sicer je v njeni lasti. S tem tožnica uveljavlja, da so bile odločbe, na podlagi, katerih je plačala NUSZ, nepravilne in nezakonite, kar pa ne more pomeniti drugega, kot da izpodbija te odmerne odločbe. Ker so te dokončne in pravnomočne, jih je mogoče izpodbiti le z izrednimi pravnimi sredstvi.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - nadomestilo za odmero stavbnega zemljišča - stranka v postopku - lokalna skupnost
Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.
V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.
ZSZ člen 61. ZUreP-1 člen 179, 179/1, 179/1-5, 180. ZGO-1 člen 218, 218c.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - načelo proste presoje dokazov - formalna dokazana pravila
Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih davčni organ presodi po načelu proste presoje dokazov.
ZSZ člen 61. ZPNačrt člen 4, 4/2, 14, 14/2, 14/2-9. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 218, 218/5. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran člen 9, 9/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za odmero nadomestila - namembnost nepremičnine - dejanska raba nepremičnin - register nepremičnin - podatki iz uradne evidence - nezakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Kriterij za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki upošteva skladnost dejanske rabe nepremičnine s prostorskimi akti, ima ustrezno podlago v določbah 61. člena ZSZ/84. To pa ne velja tudi za drugega od navedenih kriterijev iz 9. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, namreč kriterija skladnosti dejanske rabe z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. V predpisu tako določen kriterij že na prvi pogled izključuje vse kasnejše spremembe rabe, čeprav bi do njih prišlo legalno, npr. prek izdaje ustreznega gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, kar bi smiselno pomenilo tudi skladnost take rabe s prostorskim aktom. ZSZ/84 ne daje podlage za uporabo takega kriterija za odmero NUSZ niti v primeru, če je do spremembe namembnosti - in s tem dejanske rabe - prišlo brez gradbenega dovoljenja. Pojem "smotrnega izkoriščenja stavbnega zemljišča" iz 61. člena ZSZ/84 je sicer mogoče povezati s skladnostjo dejanske rabe s prostorskim aktom, ne pa tudi z načinom, kako je do take rabe prišlo. Enako je mogoče sklepati tudi iz 218.c člena ZGO-1, ki opredeljuje podatke, ki naj bi bili podlaga za odmero NUSZ. Iz primerjave teh podatkov s prostorskimi akti kot splošnimi predpisi je očitno mogoče ugotoviti, ali je dejanska raba (kot podatek iz registra) skladna z namensko rabo zemljišča, ne pa tudi o tem, kako je do take rabe prišlo. Navedena določba 9. člena Odloka, ki veže ugotovitev o racionalni rabi stavbnega zemljišča na rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena, tako nima ustrezne zakonske podlage oziroma je nezakonita. V tem pogledu tožnik pravilno opozarja na 125. člen Ustave, po katerem je sodišče pri odločanju vezano izključno na ustavo in zakon, zato je dolžno zavrniti odločanje na podlagi nezakonite določbe podzakonskega akta.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - občinski prostorski akti - opredelitev zemljišča v prostorskih planih v času odločanja - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - dejanska uporaba zemljišča - hudournik - meteorne vode - neprimerno odvodnjavanje meteorne vode
Tožnikovemu ugovoru, da dejanska gradnja na zemljiščih, za kateri je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zaradi naravnih danosti ni možna, ni mogoče slediti, saj sta tožnikovi nepremičnini umeščeni med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, sporno pa tudi ni, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Če tožena stranka, glede na opisano dejansko stanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožniku ne bi odmerila, bi ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi, tako pa je tožniku to nadomestilo odmerila s tem, da je od skupne površine tožnikovih zemljišč odštela 350 m2 površine, kolikor znaša površina hudournika in vodna površina. Na sprejeto odločitev pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da gradnja na njegovih zemljiščih ni mogoča zato, ker pristojna občina ni poskrbela za ustrezno ureditev odtekanja meteornih voda. Tovrstne ugovore, ki pomenijo zahtevo po varstvu lastninske pravice oziroma preprečevanje posegov vanjo, namreč lahko tožnik uveljavlja le v za to predvidenih civilnopravnih postopkih in ne v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - oprostitev plačila
Kot izhaja iz navedb toženke v obrazložitvi drugostopensjke odločbe, ki jih tožnik v ničemer ne izpodbija, je toženka od Mestne občine A. pridobila potrebne podatke, iz katerih izhaja, da tožnik ni bil oproščen plačila NUSZ. Toženka zato tudi po presoji sodišča ni imela možnosti, da bi NUSZ odmerila drugače, kot ga je oziroma tako, da bi tožnika oprostila plačila.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zazidano stavbno zemljišče - tlorisna površina objekta in zemljišča - merila za odmero nadomestila
NUSZ se v primeru zazidanega (oziroma po ZUreP-2 "pozidanega") stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njimi, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakšrno koli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripradajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost. Poleg tega gre pri tem parametru za površino prostorov oziroma zemljišč, ki je opredeljena na podlagi očitno in na prvi pogled drugačnih kriterijev kot površina stavbne oziroma gradbene parcele, in s tem za dve povsem različni lastnosti nepremičnine, med katerima ni neposredne povezave.
Dovozna pot ali parkirišče za stranke s tožnikovim poslovanjem nista funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije ali čakalnica, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.
ZSZ člen 61. ZPNačrt člen 4, 4/2, 9, 9/2, 14. ZGO-1 člen 218c, 218c/5. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran člen 9, 9/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za odmero nadomestila - dejanska uporaba nepremičnine - nezakonitost podzakonskega predpisa
Pojem racionalne rabe prostora za posamezne dejavnosti po presoji sodišča vsekakor obsega tudi pojem „smotrnega izkoriščanja stavbnega zemljišča“ iz 61. člena ZSZ, tako da je po mnenju sodišča že na ravni zakona vzpostavljena neposredna povezava med racionalno rabo prostora kot enim od temeljnih načel prostorskega načrtovanja in kriteriji za odmero NUSZ. Rabo nepremičnine oz. objekta v nasprotju s prostorskimi akti oz. na njihovi podlagi izdanim gradbenim dovoljenjem je zato že na podlagi zakonske ureditve mogoče šteti za „nesmotrno“ izkoriščanje stavbnih zemljišč, torej med okoliščine, ki so - prav tako že na podlagi zakona - pomembne za odmero NUSZ. Vendar pa to še ne pomeni, da toženka pri pridobivanju in uporabi podatkov za odmero NUSZ ne bi bila vezana na ustrezno zakonsko podlago.
Z dnem uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za zazidana stavbna zemljišča za namene odmere NUSZ ni mogoče šteti zemljišč, ki opredelitvi stavbnih zemljišč iz citiranih določb ZGO-1 ne ustrezajo, kar pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.
Da bi sporni del zemljišča ustrezal pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz 218. in 218. b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato ugovora, da je organ za ta del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., napačno odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - družinski člani - neskladnost odloka z zakonom - exceptio illegalis
Tožnica je zavezanka za plačilo nadomestila kot lastnica nepremičnine. Pri ugotavljanju oseb, ki se za potrebe odločanja o vlogi za oprostitev plačila nadomestila upoštevajo poleg vlagatelja, pa je treba uporabiti 10. člen ZUPJS.
Če je občinski odlok kot podzakonski predpis v nasprotju z zakonsko določbo, ga pri odločitvi ni mogoče uporabiti (institut exceptio illegalis), saj morajo biti po tretjem odstavku 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni, na ustavo in zakon pa so upravni organi vezani tudi v okviru legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87, 87/1, 87/3.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - fikcija osebne vročitve - prepozna tožba - zavrženje
Ni dvoma, da je bila osebna vročitev poskušana 6. 12. 2018 in ne 6. 12. 2019, ter da je fikcija vročitve nastopila 21. 12. 2018 in ne 21. 12. 2019. Tožnik za svoje navedbe o napačni letnici ni predložil nobenih dokazov, ki bi omajali verodostojnost sporočila o prispelem pismu. Tudi navedba o tem, da je datum na drugostopni odločbi najverjetneje napačen (30. 11. 2018 namesto 30. 12. 2019), saj je nenavadno, da bi toženka odločbo izdala že 30. 11. 2018, tožniku pa bi jo vročila šele po več kot enem letu, ne zdrži pravne presoje. Kot že povedano, tožnik ni priložil nobenega dokaza, ki bi podkrepil njegove trditve, da je bila vročitev res opravljena šele v letu 2019, medtem ko iz dokumetov upravnega spisa nedvomno izhaja ravno nasprotno – da je bila vročitev opravljena v letu 2018. Posledično je tudi datum na drugostopni odločbi verjeten in logičen.
stavba - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - površina objekta - obrazložitev odločbe
Organ je sicer postopek dopolnil, vendar v njem ni razjasnil neskladja med izdanimi odločbami in ugotovljeno kvadraturo objekta oziroma ni pojasnil, na kakšen način je prišlo do spremembe pri odmeri kvadrature nadomestila za uporabo predmetnega stavbnega zemljišča. Tako izpodbijana odločba ni obrazložena in konkretizirana do te mere, da bi se jo dalo preizkusiti. Zgolj navedba, da odmerna odločba temelji na uradnih evidencah, ob tem pa tožena stranka razpolaga z dokazom, da je bila predhodna kvadratura za odmerno odločbo drugačna, ne zadošča za argumentacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče vsebino odločbe preizkusiti in na podlagi katere bi tožeči stranki bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.
ZSZ člen 58, 58/1, 58/2, 59. ZEN člen 72, 72/1, 73, 87, 90, 90/2, 98.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - dejanska raba objekta - Katoliška cerkev - kataster - kataster stavb
Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča so podatki iz katastra stavb oziroma REN, kar pomeni, da mora davčni organ pri odmeri nadomestila upoštevati zgolj te podatke. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da ZSZ/84 ne določa vrste prostorov, ki se lahko uporabljajo za versko dejavnost, prav tako ji tudi pritrjuje, da Katoliška cerkev deluje svobodno in način dela ter uporabo prostorov za verske namene določa sama, vendar pa to za konkretno zadevo ni relevantno. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je namreč ključen zgolj podatek, kako je objekt v katastru stavb oziroma v REN evidentiran po dejanski rabi in konkretni objekt je, kar ni sporno, evidentiran kot stanovanjski prostor in s tem objekt, za katerega je tožena stranka zavezana poravnati nadomestilo. Kolikor pa je pretežni namen uporabe objekta verska dejavnost, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi moral tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo najprej ugotoviti geodetski organ, šele nato pa bi se lahko na podlagi tako spremenjenih podatkov odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma ugotovilo, da gre za objekt, ki ga verska skupnost uporablja za svojo dejavnost in da se za ta objekt zato ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - dejanska raba zemljišč - namen uporabe nepremičnine - stanovanje - podatki iz uradnih evidenc
Nepravilno je stališče tožnika, da mu je bil NUSZ za prostor št. 669-2, torej stanovanjski prostor, odmerjen napačno, ker gre za neizdelan, nestanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje. Glede na navedene pravne podlage ni pravno upoštevno, ali so stanovanjski prostori dejansko uporabljeni za bivanje oziroma primerni za bivanje. Za odmero NUSZ je bistvenega pomena tista raba stavbe, ki se po izrecni določbi prvega odstavka 218c. člena ZGO-1 ugotavlja na podlagi evidentiranih podatkov katastra stavb. Odločilen je torej tisti namen rabe, ki je določen v REN.