Z izvajanjem obravnavanega GPS sledenja pri zavezancu nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, podatkov, kje točno (mikrolokacija), se je v določenem trenutku določen zaposleni s službenim vozilom nahajal. Tožnik se ne more z uspehom sklicevati na to, da lahko kdorkoli od delavcev vozi vozilo in da se ti menjavajo. Bistveno v zadevi je, da je tožnik mogel pridobiti podatke o vozniku vozila, ne pa kolikokrat je do teh podatkov dejansko dostopal.
Sklicevanje na zakonit interes za obdelavo, in sicer varovanje premoženja in preprečevanja premoženjske in nepremoženjske škode, boljše organiziranosti in ekonomičnosti podjetja in obračunavanje stroškov poti ne izkazuje, da je za dosego tega zakonitega interesa potrebno tudi sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti vseh navedenih službenih vozil, tj. da tega cilja ne bi mogel doseči z nobenim drugim ukrepom, ki bi v manjši meri posegal v informacijsko zasebnost zaposlenih. Tudi v teh primerih namreč prevladajo interesi oz. pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Da so podatki z registrskih tablic že sami po sebi osebni podatki v smislu 1. točke 4. člena Splošne uredbe, ne izhaja niti iz delne odločbe Ustavnega sodišča U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019. Posledično ni mogoče zaključiti, da je toženka pravilno uporabila določbe ZVOP-2, vključno z določbo desetega odstavka 80. člena tega zakona.