priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - delo v splošno korist
Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084531
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 23/2, 27, 29. KZ-1 člen 38, 45a, 86, 86/4, 86/8, 86/9, 240, 240/1. ZKP člen 3, 129a, 129a/3. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16, 83, 83/3. Sodni red (2016) člen 156, 158, 165, 166.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zapor ob koncu tedna - postopek za nadomestitev kazni zapora - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - pravica do poštenega sojenja - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - nujna procesna opravila - nujne zadeve - razpis naroka - domneva nedolžnosti - načelo neposrednosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravna jamstva v kazenskem postopku - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - gospodarska kazniva dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - zavrnitev predloga - sodba zoper soobtožence - predmet sporazuma o priznanju krivde
Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu tedna. Zato je sodišče pravilno odločilo, da subjektivne okoliščine ne upravičujejo NIK.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078648
KZ-1 člen 324, 324/4. ZKP člen 137.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - domneva nedolžnosti - načelo sorazmernosti
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/5, 176, 176/1, 176/2, 176/3. ZKP člen 8, 8/6, 148, 148/4, 148a, 148a/3, 219, 219a, 219a/2, 219a/3, 331, 331/5, 331/6, 371, 371/1-11. URS člen 62.
pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - pravica do uporabe lastnega jezika - hišna preiskava - zbiranje obvestil - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - mladoletni oškodovanec - neposredno zaslišanje - pravica do poštenega sojenja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - enovito kaznivo dejanje - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - izključitev protipravnosti
ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze.
Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075690
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 371, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 173, 173/3, 192, 192/1, 192/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska odgovornost - delictum proprium - krivda - obrazložitev naklepa - obrazložitev krivde - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Če izpodbijana odločba nima razlogov glede možnega storilca pri nepravem posebnem kaznivem dejanju (nepravi delictum proprium) po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in če nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KZ-1 člen 48a. URS člen 53, 54, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
kaznivo dejanje posilstva - izgon tujca iz države - resna grožnja za javni red ali javno varnost - pravica do družinskega življenja - osebne okoliščine na strani storilca - obteževalne in olajševalne okoliščine - okoliščine za odmero kazni
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Za izgon tujca iz države mora biti izpolnjen tudi materialni pogoj in sicer, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost, ki presega preteklo nevarnost, ki se je izrazila v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Pri odločanju o izreku izgona tujca iz države lahko sodišče upošteva posamezne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, njegovo predkaznovanost. Mora pa upoštevati tudi še ravnanje storilca po izvršitvi kaznivega dejanja, kot je prostovoljna odprava posledic kaznivega dejanja, poravnava škode ali druga oblika aktivnega kesanja. Tudi pri izreku, kakor pri izvršitvi stranske kazni izgona tujca iz države pa mora sodišče paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže čezmerno v vsebino pravice do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave RS ter drugega odstavka 8. člena EKČP, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. ESČP je razvilo merila, s katerimi se poskuša zagotoviti pravično ravnovesje med legitimnim državnim interesom po zagotavljanju javnega reda in varnosti ter pravico do družinskega življenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078437
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
razlogi za razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazanost naklepa - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Že iz poimenovanja kaznivega dejanja je razvidno, da gre za napad na osebo, mlajšo od 15 let, ki je spolne narave, kar pomeni, da ga je storilec izvršil zato, da bi zadovoljeval svoj spolni nagon. Navedeno pomeni, da mora storilčev naklep v vsakem primeru zajemati tudi spolno naravo dogajanja in glede slednje mora storilec ravnati naklepno (v eventualnem ali direktnem naklepu). Ali je obdolženec z opisanim ravnanjem deloval s tem namenom, je bistvenega pomena in gre za odločilno dejstvo, ki opredeljuje navedeno kaznivo dejanje in ta namen mora biti v sodbi obrazložen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086609
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1, 251, 251/1, 251/3, 253, 253/1, 259, 259/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 18, 340, 357, 357-4.
ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - ponarejanje listin - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - zavrnitev obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - spravljanje notarja v zmoto - overitev lažne vsebine - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do obrambe - načelo proste presoje dokazov - pravica do izvajanja dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - postavitev izvedenca grafologa - predlog za ponovno zaslišanje priče - branje zapisnika o prejšnji izpovedbi priče - sprememba odločbe o kazenski sankciji - enotna kazen - roki za preklic pogojne obsodbe
Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna.
Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedvomno ponarejen upoštevaje že dejstvo, da je bila na tem dokumentu njena fotografija in osebni podatki neobstoječe osebe.
Izrek oprostilne sodbe obdolženi F. F. je prvostopenjsko sodišče oprlo na ugotovitev, da sta obdolžena in notarka F. F. nedvomno poslovno sodelovali že od leta 2010 dalje v posameznih časovnih presledkih, kot je to izrecno navedlo, sklicujoč se na v spisu obstoječe dokazno gradivo, v zvezi s posameznimi posli, od 7. 1. 2010 do 16. 9. 2013 in v dveh primerih, ki sta bila tudi predmet obtožbe, dne 2. in 3. 12. 2014. Ob taki dinamiki medsebojnih stikov v zvezi s posameznimi posli je zaključilo, da kljub temu ni moč šteti, da je šlo za osebno poznanstvo med obdolženima, kot je to bilo zatrjevano v obtožnem aktu, temveč je ocenilo, da je poslovno sodelovanje v obdobju petih let v povezavi z naravo in obsežnostjo notarskega dela in v povezavi z zagovorom obdolžene, ki je potrdila, da je obdolženo poznala kot poslovno stranko, ne pa osebno, in v smislu tesnejšega poznanstva.
Osebno znanstvo dejansko vključuje ne le poznavanje osebe po videzu, nastopu in podobne, temveč tudi po osebnih okoliščinah, kamor spada najmanj zanesljivo vedenje o imenu, priimku, bivališču, družinskih razmerah in drugih okoliščinah, ki omogočajo vsebinsko razmejevanje med osebnim poznanstvom in zgolj znanstvom. Iz navedenih razlogov sodišče ne more odreči utemeljenosti sodbenih razlogom v tem delu izpodbijane sodbe.
pripor - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - nasilje v družini
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izdajo ugotovitvenega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren ter da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanke, ki je ni mogoče zagotoviti z drugimi milejšimi ukrepi in je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
predlog za odpravo pripora - sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora - pravica do pritožbe - razglasitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077358
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov - oblika krivde - eventualni naklep - zavrženje obtožnega predloga
Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.
Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
ZKP člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazi za utemeljen sum
Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.
Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.
Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razveljavitev kazenske sodbe
Pojasnilo sodišča prve stopnje, da v danem primeru konkretne nevarnosti za življenje in zdravje dejansko ni bilo, saj je šlo za vozilo, ki je bilo veliko in ima velik prtljažni prostor ter povzemanje izpovedi zaslišane priče A. A., da njen brat zaradi vožnje v prtljažnem prostoru ni imel kakšnih težav, ni razumno in je neskladno tako z obstoječo kazensko materialno zakonodajo, kakor tudi z aktualno sodno prakso.
Ker za izpolnitev zakonskega znaka izpostaviti nevarnosti za življenje in zdravje zadošča že izpostavitev ene osebe, ker ni treba, da taka konkretna nevarnost že mora nastati in ker je v zvezi z vprašanjem, katero kazenskopravno normo (pravno kvalifikacijo) je treba uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe, sodišče prve stopnje obdolženemu B. B. očitano kaznivo dejanje zmotno presojalo na način, da je uporabilo zakon, ki bi ga sicer moralo uporabiti, a je to storilo na nepravilen način,
KZ-1 člen 47, 47/5, 92, 92-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-1.
zastaranje izvršitve denarne kazni - prekinitev zastaranja - stečajni postopek
Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.