KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073956
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 105, 105/2, 391.
kaznivo dejanje razžalitve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - objektivno žaljiva izjava - izpodbijanje odločitve o sankcijah - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca.
Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug, ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
rok za vložitev zasebne tožbe - vloga poslana nepristojnemu sodišču - nevednost ali očitna pomota - očitna pomota odvetnika - neskrbnost odvetnika - preizkus obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe
Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena.
Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).
Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je pripor zoper obtoženca nesorazmeren ukrep glede na čas trajanja pripora. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da teža izvršenih kaznivih dejanj, ki ju je obtoženi izvršil (na ravni utemeljenega suma) iz nizkotnih nagibov ogrožajo varnost, zdravje in življenje ljudi. Pripor odtehta poseg v pravico obtoženega do njegove osebne svobode. Tako pa pritožbeno zavzemanje za nadomestitev pripora s hišnim priporom, kljub trditvam, da obtoženi v varnost ljudi do kritičnega dne nikoli ni posegal, glede na prej izpostavljene okoliščine ni utemeljeno.Varnost, zdravje in življenje ljudi je zato mogoče zagotoviti le s priporom.
pripor - zagovornik po uradni dolžnosti - oprava procesnega dejanja
Glede na to, da je sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in kot tak učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen, zagovornik odvetnik B. B. od izdaje sklepa o razrešitvi ni imel več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, zato v času vložitve obravnavane pritožbe ni bil več upravičenec za opravo tega procesnega dejanja.
Bistven zaključek sodišča prve stopnje, ki mu zagovornik nasprotuje, je, da naj bi bila zasežena droga na hišni preiskavi na naslovu A. 00 obdolženčeva, kar je logično utemeljilo s tem, da naj bi obdolženec te prostore uporabljal. Zagovornik pri tem poskuša prepričati, da je obdolženec stanoval v drugem kraju, vendar pri tem ne uspe ovreči ugotovitev, da naj bi slednji uporabljal sporne prostore.
Dejstvo, da trenutno zaradi izvrševanja pripora zoper soobdolžene, fizični stik obdolženega B. B. z njimi niti ni mogoč, ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni.
Ponovitvena nevarnost je sicer na abstraktni ravni lahko podana pri kateremkoli obdolžencu, vendar mora biti za odreditev pripora ali hišnega pripora izkazana ne zgolj abstraktna, temveč realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki pa je pri obdolženemu A. A. (in ostalih soobdolženih, ki se nahajajo v priporu oz. hišnem priporu) nedvomno izkazana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073692
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 354, 354/1, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravna opredelitev kaznivega dejanja - priznanje krivde - zavrnitev priznanja krivde - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - preizkus po uradni dolžnosti - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost
Ker sprejem priznanja krivde vodi v izrek obsodilne sodbe, je sodišče dolžno ugotavljati ustreznost pravne opredelitve dejanja v obtožbi, ko odloča o sprejemu priznanja krivde. Če oceni, da državni tožilec v obtožbi ni pravilno presodil, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, mora priznanje krivde zavrniti.
Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je-kljub priznanju krivde obtoženega-dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika možnih pravnih podlag.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00074565
KZ-1 člen 211, 228. ZKP člen 105, 105/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 227/2, 383, 383/1, 383/2, 383/2-1.
goljufija - poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - osebni stečaj - načelo koncentracije - napotitev na pravdo
Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7, 397, 397/2.
razveljavitev sodbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor - obstoj utemeljenega suma - pravnomočna obtožnica - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpraviti.
Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo, vendar to ne pomeni, da utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ni več podan. Pri tem je treba izhajati iz pravnomočne obtožnice, ki to stopnjo suma potrjuje in bo podlaga za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZKP). Izvedeni dokazi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje niso ovrgli osnovne predpostavke za pripor.
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.
Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.
Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.
Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
obnova kazenskega postopka - pristojnost za odločanje o zahtevi za obnovo - funkcionalna pristojnost - preizkus sklepa po uradni dolžnosti
Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP. Preizkusilo je, ali je sodišče prve stopnje, ki je odločalo v obravnavani zadevi bilo stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma, ali je sklep izdal upravičen organ. Preizkus je pokazal, da je izpodbijani sklep izdala sodnica Okrajnega sodišča na Ptuju A. A., ki je v obravnavani zadevi izdala tudi že sodbo v imenu ljudstva, zoper katero je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka. Ker v skladu s tretjim odstavkom 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v vsebino izpodbijanega sklepa, moralo po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljaviti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov
Že sam zakonodajalec je smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen novega, osmega odstavka 308. člena KZ-1 , ki je bil vnešen z novelo KZ-1I, je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja.
Pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozilo, ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni "zgolj" to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v (so)lasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo "storilčeva last") ne bi bil mogoč. Drugačna razlaga bi bila po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem oziroma smotrom, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec (vsled legitimnega posega države) nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073664
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - zdravstvene težave - preuranjen sklep - razveljavitev sklepa
Glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in navedbe, da se obsojenec trenutno nahaja v UKC, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča preuranjen. Prvostopno sodišče glede na podatke, ki izhajajo iz spisa in glede na navedbe v pritožbi namreč ni raziskalo, kaj konkretno je razlog za neopravo družbeno koristnega dela naloženega obsojencu. Glede na medicinsko dokumentacijo priloženo pritožbi pa bi bilo mogoče sklepati, da obsojenec dela v splošno korist dejansko ni opravil iz objektivnih razlogov, ker zaradi bolezni ni mogel delati. Navedeno bo prvostopno sodišče pred ponovnim odločanjem vsekakor moralo raziskati.
Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit.
Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.
oškodovanec kot tožilec - oškodovanec kot priča - domneva umika predloga za pregon
Splošno pooblastilo po drugem odstavku 76. člena OZ opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče.
Le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, je mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon.
Ker oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.
Oškodovanec ima v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča. Le če je oškodovanec vabljen kot priča, pa na glavno obravnavno ne pride in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074470
ZKP člen 358, 358-3, 370, 370/1, 370/1-3, 373, 373/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 122, 122/1.
lahka telesna poškodba - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec medicinske stroke - telesne poškodbe - izpovedba oškodovanca - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe je sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.
URS člen 27. ZKP člen 3, 3/1, 148, 148/4, 148/8, 149a, 149a/1, 150, 150/1, 151, 151/1, 371, 371/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2, 52/4, 52/6. ZP-1 člen 55, 55/2.
izločitev dokazov - zakonitost dokazov - podaja ovadbe - zbiranje obvestil s strani policije - nebistvena kršitev določb kazenskega postopka - prikriti preiskovalni ukrepi - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - dokazni standard - antecedenčnost dokaznih standardov - ex ante presoja - ex post presoja - domneva nedolžnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna zaznava policistov - pregled oseb in stvari - dokaz testimonialne narave - prostovoljna izročitev predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - fishing expedition - velika verjetnost - relevantne okoliščine - zaseg predmeta
Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa.
Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa.
Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.
Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.
Pri tem mora iti za dejansko policistovo lastno zaznavo, kar bo v praksi najpogosteje, a ne izključno, predstavljalo zaznavo na podlagi vida, sluha ali vonja. Če policist zazna zgolj določene dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi lahko le sklepal na posest prepovedanega predmeta, na primer kratko srečanje dveh oseb, ki ju je obe predhodno obravnaval v zvezi s prepovedanimi drogami, ne da bi v okviru takšnega srečanja zaznal samo izročitev droge, to več ne predstavlja neposredne zaznave in zato tudi ne bo podana podlaga za ravnanje skladno s prvim odstavkom 52. člena ZNPPol. Kakršnokoli domnevanje, sklepanje ali predvidevanje je pri tej predpostavki izključeno.
Redosled dogodkov oziroma opravil iz 52. člena ZNPPol je pomemben predvsem glede določitve časovne točke nastanka dolžnosti podaje pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma drugem odstavku 55. člena ZP-1. Upoštevaje navedeno določbo ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila, upoštevaje določbo ZP-1 pa ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku. Ker prostovoljna izročitev predmeta ali njegov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol ni testimonialne narave, privilegij zoper samoobtožbo ne velja in zato takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil. Zato je na dlani sklep, da policist pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu, pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ni dolžan podati. Enako je mogoče trditi tudi glede pouka iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Ugotovitev oziroma obravnava prekrška se smiselno lahko začne šele po zasegu, torej ko policist razpolaga s spornim predmetom in ob tem presodi, ali obstaja zadosten sum, da posest tega predmeta predstavlja prekršek. Presoja, ali postopanje policistov izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZNPPol, je odvisna od vsakokratnih okoliščin konkretnega primera.