ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.
Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.
Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice.
Glede na izveden dokazni postopek in več razpisanih narokov za glavno obravnavo je pritrditi pritožbi, da je razpravljajoča sodnica ne glede na to, da v zadevi glavne obravnave v novem sojenju še ni razpisala, izpodbijani sklep izdala v fazi med dokaznim postopkom. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, pritožba zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni dovoljenja, temveč je takšen sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.
Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.
Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.
Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.
Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.