KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 144, 144-7, 240, 240/6, 327.
posilstvo - zaslišanje preko videokonference - poštenost postopka
ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074433
ZKP člen 148. ZNPPol člen 33, 33/1, 112, 112/1, 115, 115/1, 123, 123/2. ZPPreb-1 člen 34, 34/1, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/2. ZVOPOKD člen 1, 1/1, 6, 6/1, 8, 8/1, 9.
izločitev dokazov - osebni podatki - evidence policije - evidenca gostov - namen evidence - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja - osredotočeno policijsko preiskovanje - osredotočenost suma - fishing expedition
Kljub temu, da je policija vpogledala v evidenco gostov zaradi drugega namena, kot ga določa 43. člen ZPPreb-1, zahteva za izločitev listin, ni utemeljena, saj je policija te podatke zbirala za potrebe odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v zvezi s predkazenskim postopkom, ki je bil tedaj že v teku. Niso namreč relevantne le določbe ZPPreb-1 in ZNPPol (ter 148. člen ZKP), temveč še ZVOPOKD, in sicer 1., 6. in 8. člena.
Sodišče mora v pisni odredbi, s katero določi izvedenca, navesti le katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano, ne zahteva pa, da bi morala biti odredba obrazložena.
Izjava obdolženca o kaznivem dejanju, dana na pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Takih izjav ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Kljub temu je pravilno izločiti tiste dele izvedenskega mnenja, ki se nanaša na izjave, ki jih je obdolženec podal izvedencu v zvezi s kaznivim dejanjem, saj je ključno, da na takšnih izjavah kasnejša sodba ne temelji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076170
KZ-1 člen 135, 135/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje grožnje - resnost grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - celovita dokazna ocena
Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
Sicer je res, kar zatrjuje pritožnik, da so predmeti, ki jih je obtoženec izročil na poziv policistov, fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od obtoženčeve volje in katerega je policist zaznal že pred pozivom za izročitev, vendar glede na to, da je nedvomno obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi moral biti obtoženec pred pozivom za izročitev, po drugem odstavku 52. člena ZNPPol poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Njegova izročitev pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec v torbico skril manjšo PVC vrečko in alu zavitek, v vozilu pa je bilo več pripomočkov za uživanje prepovedane droge, kar je nedvomno sporočalo, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.
V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo Srbije ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega v Republiki Sloveniji, je zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti povsem na mestu. Pri tem je treba upoštevati, da v primeru, da bi se obdolženi vrnil v svojo domovino Srbijo, ne bi bilo mogoče doseči njegove izročitve naši državi, kot to navaja njegov zagovornik, saj Srbija svojih državljanov ne izroča.
Ne more biti dvoma, da je izročitev prepovedane substance neposreden izkaz povezave osebe s posestjo take substance in zato neposredno obremenjujoča, kar ni mogoče trditi za podajo privolitve za preiskavo zaseženega telefona; tudi po presoji pritožbenega sodišča podaja take privolitve ne predstavlja izjave testimonialne narave, na katero se razteza privilegij zoper samoobtožbo.
Četudi bi morebiti spremenjen obrazec predstavljal sistemski premik k drugačnemu ravnanju policije v predkazenskem postopku v situacijah, kot je obravnavana, to ne bi bilo rezultat spoznanja o nujnosti ustreznega pravnega pouka pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, pač pa posledica negotovosti policije v razmerah, ko se pretežno v sodnih postopkih odloča o (ne)dovoljenosti dokazov, ne pa o njihovem vsebinskem pomenu za tožilske očitke.
Za presojo zakonitosti dokaza je ključno, kakšne so bile okoliščine njegove pridobitve v realnem času.
Kot nelogični se izkazujejo obrambni očitki, da je sodišče prve stopnje s pozivanjem tožilstva k predložitvi manjkajoče dokumentacije želelo "prikriti očitne nezakonitosti", glede na to, da je ravnalo transparentno, in posebej upoštevaje, da so iz spisa izostale listine, katerih vsebina je bila sicer povzeta kot podlaga za preiskavo zaseženega telefona, njihova odsotnost pa izpostavljena kot eden izmed razlogov za vloženo zahtevo za izločitev dokazov.
Stališče pritožnikov, da obramba ni dolžna proučiti razpoložljivega dokaznega gradiva, vezanega na vložene predloge za izločitev dokazov, se ob tem izkazuje kot zgrešeno; težko si je namreč predstavljati, da bo zagovornik lahko zastopal interese svoje stranke, v kolikor ne bo opravil študije prevzetega primera, česar ni mogoče enačiti s trditvenim in dokaznim bremenom, katerega res, tudi v zvezi z ustreznostjo poti pridobivanja dokazov, nosi tožilstvo.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 207/1. URS člen 20.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa
Presoja obstoja utemeljenega suma glede storitve kaznivega dejanja, pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
pripor - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Glede obstoja utemeljenega suma ter vse dokaze, na katerih niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališčem zagovornikov obtoženih v delu, kjer izhajajo iz lastne ocene zbranih dokazov, da glede na predloženo dokazno gradivo ni podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen.
Objektivne okoliščine - teža, način in okoliščine izvrševanih kaznivih dejanj, ki predstavljajo najtežja in družbeno najbolj zavržna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na negativne osebnostne lastnosti obtožencev, ter okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena, ki predstavljajo globoke in trajne posege v spolno integriteto in nedotakljivost mladoletne osebe, so po presoji sodišča druge stopnje nedvomno podane. Zato vse ugotovljene okoliščine razumno utemeljujejo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri navedenih obtožencih podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost.
Pripor je neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep, saj gre v obravnavanem primeru za kazniva dejanja zoper varnost mladoletne oškodovanke in drugih potencialnih oškodovancev in zato stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, pretehta nad pravico obtožencev do njihove osebne svobode. Milejši ukrep ne bi bil učinkoviti, saj zahteva voljni element s strani obtožencev, katerega pa ob vrnitvi v prejšnje življenjsko okolje, glede na njihovo negativno osebnost ni pričakovati. Tako obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibnosti in sorazmernosti pripora zoper C. C. in D. D. Pritožbeni očitki, da pripor ni nujno potreben, neogiben in sorazmeren ukrep za preprečitev njune ponovitvene nevarnosti, zato niso utemeljeni, in je pripor zoper obtoženca neogiben in sorazmeren ukrep. Enako velja tudi glede utemeljenosti pogojev za ukrep prepovedi približanja po določbi 195. a člena ZKP zoper obtoženko.
Obsojenec ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ker njegov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in s tem ni upravičen do celotne oprostitve plačila sodne takse.
Ni mogoče na podlagi samega zakona šteti, da je njegovo socialno stanje ogroženo do te mere, da terja oprostitev plačila predpisane sodne takse v celoti. Zakon tudi ne določa, da se pri ugotavljanju materialnega pogoja upoštevajo tudi drugi stroški in bremenitve iz dohodka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074686
ZKP člen 120, 129a, 129a/1, 129a/5, 371, 371/2. KZ-1 člen 86, 86/11. URS člen 29.
pravica do zagovornika - vabilo zagovorniku - izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist
Kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zadevi sicer razpisalo več narokov, na nobenega od teh pa zagovornika ni vabilo. Soglašati je zato potrebno z zagovornikom, ko v pritožbi navaja, da je bila obdolžencu s tem odvzeta pravica do zagovornika v kazenskem postopku. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da v zadevi opravi narok, bi namreč moralo (120. člen ZKP) poleg obsojenca na narok vabiti tudi njegovega zagovornika.
Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.
URS člen 33, 35, 36, 67. ZKP člen 18, 148, 148/1, 148/2. ZNPPol člen 1, 1/2, 4, 6,. SPZ člen 32, 99.
izločitev dokazov - anonimna prijava - anonimni vir - policijska pooblastila - opazovanje - zbiranje obvestil s strani policije - policijsko preiskovanje - pravica do zasebnosti - pravica do zasebne lastnine - kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja - načelo sorazmernosti - razlogi za sum - utemeljeni razlogi za sum - vznemirjanje lastninske pravice - motenje posesti
Ko sta policista na osameli kmetiji z zemljiščem in gospodarskimi poslopji, ki niso ograjeni in je na zemljiške prost dostop, pri čemer ni bilo nobene oznake, da je vstop na zemljšče prepovedan, prehodila parcelo v zasebni lastnini in skozi zastekljeno okno in vrata garaže (kjer ljudje ne živijo) opazovala notranjost na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, nista postopala v nasprotju s policijskimi pooblastili in nista posegla v ustavno (človekovo) pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Šlo je za klasično policijsko opazovanje, ki je imelo podlago v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ni bilo nesorazmerno in ni predstavljalo posega oz. kršitve ustavne pravice obrožencev do lastnine ali zasebnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074845
KZ-1 člen 174, 174/2.
trener - zloraba položaja - spolno občevanje - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - dve kaznivi dejanji - zadovoljevanje spolnih potreb - sprememba kazenske sankcije
Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih, v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno. Obdolženec v obravnavani zadevi na škodo oškodovanke ni ravnal v dalj časa trajajočem obdobju in v njem izkoristil okoliščino, da je z oškodovanko trajneje povezan, temveč je zlorabil svoj položaj, ko mu je bila podrejena kot učenka karateja v prostorih, namenjenih za športno vadbo, to pa je storil dvakrat, in sicer prvič 19. 7. 2022, drugič pa 22. 7. 2022. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma enotno dejanje, kot trdita pritožbi, temveč gre za dve samostojni kaznivi dejanji, med katerima ni časovne povezanosti. Res je bilo drugo storjeno le tri dni po prvem, a zgolj zaradi kratkega časovnega obdobja med njima obdolženčevo ravnanje ne predstavlja enega kaznivega dejanja. Obdolženec je za zadovoljitev svojih spolnih potreb izkoristil iste okoliščine v dveh samostojnih primerih, med katerima ni časovne povezanosti, kot je sicer podana v primerih, kadar storilec na škodo oškodovanca iste okoliščine zlorablja večkrat v dalj časa trajajočem obdobju.
pripor - neogibna potrebnost pripora - sorazmernost - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
V sferi obtoženca, ki je državljan Romunije, s stalnim bivališčem v Romuniji, in ga na Slovenijone veže nobena osebna navezna okoliščina, je podan priporni razlog begosumnosti. Pritožbeno izpostavljene možnosti odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) zoper obtoženca, če bi obtoženi ob odpravi pripora zapustil ozemlje Republike Slovenije, ne pomeni, da begosumnost pri obtožencu ni podana.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval s svojo kriminalno dejavnostjo, torej obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede objektivnih okoliščin, ki so pomembne za presojo ponovitvene nevarnosti, je prvo sodišče pravilno izhajalo iz teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani kazni od 3 do 15 let zapora.
Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih okoliščinah, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah.
Obravnavano kaznivo dejanje, ki naj bi ga obtoženec izvršil iz koristoljubnih motivov, ogroža tako varnost javnega reda in miru, kot tudi varnost in zdravje tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, in nemoteno izvedbo kazenskega postopka, zato ukrep pripora, odtehta poseg v pravico obtoženca do osebne svobode. Zato je pripor zoper njega neogiben in sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082728
KZ-1 člen 170, 170/3. ZKP člen 241, 241/1, 331, 331/1, 364, 364/7.
posilstvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - prisiljenje - omogočanje uživanja prepovedanih drog - tatvina - dokazni postopek - zaslišanje oškodovanca kot priče - branje prejšnje izpovedbe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov
Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074493
KZ-1 člen 209, 209/1, 235, 235/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - odločba o stroških kazenskega postopka - pritožba oškodovanca kot tožilca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073427
KZ-1 člen 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4. ZS člen 83a. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (13.11.2020) člen 1. Odredba o spremembi in dopolnitvi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2021) točka 2.
preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - procesni rok - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pravnomočnost kazenske sodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe.
Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek procesnega roka v konkretnem primeru in ga podaljšuje za 77 dni ter je do njega prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe.
Sodba o preklicu pogojne obsodbe mora postati tudi pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe.
S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.
Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.