preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - naloge policije - uporaba sile
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu očitanega dejanja navedena tudi ravnanja obtoženega, ki jih je pritožnik izpustil: "prerival in mahal proti glavi policista A. A. in nato še proti B. B.", "s koleni brcnil B. B. v predel trebuha", "brcnil (B. B.) v predel nog", ki nedvomno pomenijo uporabo sile usmerjene neposredno na uradno osebo (v obravnavni zadevi: policista), kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Ta izvršitvena ravnanja pa so, kot bo razvidno iz nadaljevanja, bila obtoženemu tudi dokazana.
Kaznivo dejanje, pravno opredeljeno po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1, ne vsebuje zakonskega znaka "ogrožanje osebne varnosti", kar je znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku istega člena. Očitano dejanje je bilo izvršeno v izvršitveni obliki "s silo" in posledice sile v smislu poškodb, ki jih utrpi policist, sploh niso zakonski znak, še manj, da bi morala biti podana vzročna zveza med ravnanjem obtoženega in poškodbo policista.
Ob izkazani obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti in tudi begosumnosti, se tudi po sodbi sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in tudi za preprečitev ponovitvene nevarnosti in da drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, katerega se pritožnik dotakne na povsem načelni ravni, ne pridejo v poštev.
Tudi v zvezi s sedaj ponovljenimi pritožbenimi navedbami lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotovi, da v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ko so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ne glede na pojasnjevanje pritožbe, zakaj da je obtoženi tolikokrat kršil odrejeno prepoved približanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana.
nagrada in potrebni izdatki zagovornika - zastopanje po uradni dolžnosti - sprememba odvetniške tarife
Spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki izenačuje plačilo odvetnikov, postavljenih po uradni dolžnosti ali po brezplačni pravni pomoči, s plačilom odvetnikov, angažiranih po pooblastilu, se uporablja za storitve, opravljene od presečnega datuma 26. 4. 2023 dalje, ne glede na čas vložitve stroškovnika.
ZS člen 83, 83/4. ZKP člen 60, 277, 277/1, 277/1-3, 371, 371/2, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega predloga kot prepoznega - oškodovanec kot tožilec - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - procesni rok - tek rokov v času sodnih počitnic
Sodišče prve stopnje je sicer obrazložitev izpodbijanega sklepa v smeri, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe ni sodno pisanje, oprlo na sklep Višjega sodišča v Celju I Kp 187/2009 z dne 24. 11. 2009, vendar je pri tem zanemarilo, da gre za sodno prakso starejšega datuma, ki več ni aktualna. Tako iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 50706/2021 z dne 3. 2. 2022, ki mu v tem delu ne nasprotuje niti Vrhovno sodišče RS (sklep I Ips 50706/2021 z dne 22. 9. 2022), izhaja, da je takšno naziranje napačno.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca kot prepoznega zavrglo, nepravilno uporabilo določbo 60. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 83. člena ZS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074703
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 215, 215/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - hišna preiskava - zakonitost hišne preiskave - vročitev odredbe - dokazna ocena
Kakor je videti iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 3.9.2022 je bila odredba o hišni preiskavi, pred pričetkom le-te, vročena obtožencu in njegovi tedanji zagovornici, odvetnici A. A., da je bil obtoženec skupaj z zagovornico ob preiskavi navzoč in da sta oba zapisnik o hišni preiskavi tudi brez kakršnihkoli pripomb podpisala. O zakonitosti hišne preiskave in tedaj tudi o zakonitosti pridobitve dokazov pri tem procesnem opravilu ni nikakršnega dvoma.
Kolikor pa zagovornik navaja, da je sodišče dejstveni sklep, da je obtoženec ravnal kot član hudodelske združbe oprlo na to, da je bilo pri hišni preiskavi najdenih pet praznih škatel za telefone, pa je iz vsebine točke 29 obrazložitve videti, da je sodišče to ugotovitev oprlo tudi na pričanje dveh prebežnikov in sicer B. B. in C. C., ki sta oba govorila o tem, da je bila pot organizirana, pri njeni organizaciji in realizaciji pa udeleženo več deležnikov. Nenazadnje pa tudi ni moč mimo tega, da sta se tako obsojeni Č. Č., kakor tudi obtoženi D. D. že pred obravnavanim dogodkom, tj. dne 4.7.2022, nahajala na območju Gradina, tj. v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, kar glede na to, da sta tujca in jima je kot takima bila mikrolokacija, kjer sta bila ustavljena in legitimirana povsem neznana, kaže na to, da ju je tja nekdo moral napotiti. O tem, da je šlo pri vsem skupaj za organizirano početje tako ne more biti nikakršnega dvoma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072168
KZ-1 člen 186/1. ZKP člen 201/1-3, 272/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obstoj utemeljenega suma - obstoj pripornih razlogov - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in pri tem podalo prepričljive argumente. Obdolženec je namreč na svojem domu hranil veliko količino raznovrstnih drog (308,63 gramov heroina, 36,47 gramov metamfetaminov, 63,08 gramov konoplje in 0,97 gramov kokaina) ter pripomočke za njeno prodajo (tehtnice, vrečke, aluminijevo folijo). Sodišče prve stopnje tako razumljivo ni sledilo navedbam obrambe, da je posedoval drogo le zaradi lastnih potreb in jo kupil na zalogo. Ob tem je upoštevalo tudi nezaposlenost in odvisnost obdolženca ter posest 1.000 EUR gotovine, kar vse le še potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je drogo hranil zaradi prodaje in je s tem podan utemeljen sum, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje.
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/2.
alibi - alibi obdolženca - pravno odločilen dokaz - kaznivo dejanje grožnje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pravica do predlaganja in izvedbe razbremenilnih dokazov - izvajanje dokazov v korist obtoženca - razveljavitev kazenske obsodilne sodbe
Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije je dokaz o alibiju vedno pravno odločilen in gre obdolžencu v korist. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.
nadomestitev kazni zapora - vikend zapor - osebne okoliščine na strani storilca - zavrnitev predloga
Od zadnje pravnomočne zavrnitve obsojenčevega predloga za nadomestitev izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna se okoliščine na strani obsojenca niso v bistvenem spremenile in da nove okoliščine ne utemeljujejo ugoditve predlogu, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - izvedensko mnenje - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - pravica do svobodne izbire zagovornika
Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze in na izvedensko mnenje ni vezano. Ko sodišče izvaja oceno izvedenskega mnenja tega po naravi stvari ne more opraviti s strokovnim znanjem, kot ga ima izvedenec, ki je bil postavljen prav zaradi potrebe po strokovnem znanju. Iz zgoraj navedenih razlogov te ocene tudi ne more "prenesti" na novo postavljenega izvedenca. Tudi v primeru postavitve novega izvedenca se sodišče znajde v istem položaju, da mora brez zadostnega strokovnega znanja s področja, ki je predmet izvedenstva, obe izvedenski mnenji oceniti po prosti presoji in se odločiti o njuni dokazni vrednosti. Svojo presojo mora opreti na strokovno utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070465
ZKP člen 372, 372-5, 407. KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neprava obnova kazenskega postopka - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - vikend zapor
Obsojencu izrečene kazni zapora, in sicer eno leto in pet mesecev in dve leti zapora nista združeni, niti ni bila predlagana tako imenovana neprava obnova kazenskega postopka v skladu z določbami 407. člena ZKP, zato je pritrditi pritožniku, da je z združevanjem kazni, čeprav samo v obrazložitvi sklepa, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se seštevajo zgolj izrečene kazni zapora, ne pa tudi ure, ki jih mora obsojenec namesto kazni zapora opraviti z delom v splošno korist.
odvetnik kot obdolženec - hišna preiskava - preiskava odvetniške pisarne - odredba za hišno preiskavo - pogoji za odredbo - vsebina odredbe - obrazložitev odredbe - zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika - poseg v zasebnost - nujnost posega - privilegirana komunikacija - zasebne listine - poklicna tajnost - sodni nadzor - odločba Ustavnega sodišča - zakonitost odredbe
Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - oblika naklepa - uporaba ponarejene listine - odmera kazenske sankcije
Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na ista historična dogodka, na katera se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ob nespremenjeni kriminalni količini in ob enakih mejah kaznovanja neposrednega in posrednega storilca kaznivega dejanja, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uporaba spremenjene (javne) listine kot prave se lahko stori z obema oblikama naklepa, torej z direktnim in eventualnim naklepom, vendar pa krivdna oblika storilca ni obvezna sestavina niti abstraktnega niti konkretnega opisa tega izvršitvenega ravnanja, temveč jo mora sodišče navesti in utemeljiti v razlogih sodbe.
Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženko po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih zasebnega tožilca ter nagradi in potrebnih izdatkih njegovega pooblaščenca po 7. točki citirane zakonske določbe. Izraza vseh stroškov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vse stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi, če bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 7. in 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca (po pooblastilu) v obsodilni sodbi dolžna povrniti obdolženka, bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Sodišče mora namreč o stroških postopka odločiti v vsaki odločbi.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - preslepitev
Sodišče prve stopnje je namreč krivdo obdolženca utemeljeno gradilo na vseh okoliščinah, ki jih je navedlo in tudi pravilno presodilo. To pa so nedvomno: že predhodno sodelovanje družb in zato zaupanje oškodovane družbe do obdolženca, ki je račune do takrat plačal, zato so mu v dobri veri, da bo tudi tokrat tako, dobavili naročeni material, dejstvo da je družba obdolženca imela na transakcijskem računu v času izdaje do zapadlosti računa zadostna sredstva za plačilo, obdolženec pa je ta sredstva porabil za poplačilo drugim poslovnim partnerjem, za posojilo in dvig gotovine.
goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - sostorilstvo - nasprotja med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o neodločilnih dejstvih - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - krivda pri sostorilstvu - obrazložitev naklepa - odmera kazni - splošna pravila za odmero kazni - storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju - povrnitev škode - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - vštevanje časa pridržanja - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - status oškodovanca - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - odvzem denarja - vrnitev stvari - napotitev oškodovanca na pravdo - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta starša tudi oškodovanca. Po določbi 6. alineje 144. člena ZKP je namreč oškodovanec zgolj tisti, kateremu je kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, to pa je bila v konkretnem primeru le E. C. Vendar pa pritožnik nima prav, da zato starša oškodovanke nimata pravice priglasiti premoženjskopravnega zahtevka. Ni nujno, da sta oškodovanec in upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka vedno ista oseba (upravičenec je lahko npr. tudi zavarovalnica po subrogaciji), upravičenec za premoženjskopravni zahtevek je po določbi 101. člena ZKP namreč vsak, ki je upravičen tak zahtevek uveljavljati v pravdi, to pa brez dvoma velja tudi za starša oškodovanke.
Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti zgolj o premoženjskopravnih zahtevkih, ki jih bo lahko obravnavalo kot zahtevek za vrnitev stvari in bo zato lahko, pod pogojem, da bo ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaseženi denar obtožencu odvzelo in odločilo, da se v znesku 8.900 EUR vrne E. C., D. C. in C. C., slednjim pa bo lahko priznalo premoženjskopravne zahtevke v razliki med premoženjsko koristjo in vrnjenim zneskom. Ob tem pa bo ob odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je bil denar v znesku 18.442,20 EUR zasežen in odvzet tudi B. B.
Razlogi, ki jih obtoženec navaja namreč predstavljajo vsebinsko izpodbijanje pravilnosti samih cenitev (od katerih je nekatere naročila sama pravna oseba A. d.d., dve cenitvi pa sta izdelala s strani sodišča imenovana izvedenca oziroma cenilca), kar pa ni podlaga za njihovo izločitev. Dvom o pravilnosti danih izvedeniških mnenj se namreč v skladu z 258. členom ZKP najprej odpravljajo z zaslišanjem izvedenca, ki je podal svoje mnenje, če pa se ta dvom ne da odpraviti niti na ta način, se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev.
utemeljeni sum - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - podaljšanje pripora med preiskavo
Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, sodišče upošteva celoto vseh dokazov in ne zgolj posamezne dokaze ali celo dele posameznih dokazov, pri čemer pa dokazov ne ocenjuje, temveč zgolj ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino pridobljenih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil.
ZKP člen 215, 215/1. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-7. ZPPPD člen 33.
izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo
Četudi bi sprejeli stališče, da je z obrazložitvijo, da utemeljeni razlogi za sum storitve prekrška dejansko izhajajo iz predloga, in sicer iz neposredne zaznave policista, da se na navedenem naslovu nahaja večji zimski vrt, v katerem se nahajajo sadike konoplje, v odredbi za hišno preiskavo manjka pojasnilo o tem, iz česa izhaja, da bi se prepovedana droga našla tudi v hiši in vozilih, pa tudi podatek o tem, zakaj se predlaga hišna preiskava ravno zoper konkretnega osumljenca oziroma obdolženca, ko gre dejansko za objekt brez hišne številke in ko tudi v predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo ni pojasnjeno nič glede lastništva tega počitniškega objekta.
prekluzivni pritožbeni rok - izguba pravice opraviti procesno dejanje - zavrženje pritožbe
V prvem odstavku 87. člena ZKP je določeno, da se roki v tem zakonu ne smejo podaljšati, razen, če zakon to izrecno dovoljuje. 15-dnevni pritožbeni rok je tako prekluzivni rok, kar pomeni, da tega roka ni mogoče podaljševati, saj zakon tega izrecno ne določa. Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka pa procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje.