Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.