preizkus ali so še dani razlogi za pripor - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev izdalo na podlagi ugotovitve, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile. Podan je utemeljen sum, da so storili očitano jim kaznivo dejanje, ocenilo pa je dalje tudi, da je pri vseh treh obtožencih še vedno podana realna nevarnost, da bodo na prostosti storili kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084149
KZ-1 člen 91, 91/2. ZKP člen 357, 357-4.
zastaranje kazenskega pregona - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - pravnomočnost kazenske sodbe - prenehanje teka zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodne odločbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe - materialni rok - načelo zakonitosti - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - sprememba sodbe na drugi stopnji - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Po presoji sodišča druge stopnje je določbo drugega odstavka člena 91 KZ-1 torej treba razlagati tako, da so učinki predpisanega roka primerljivi z učinkom rednih zastaralnih rokov, ki določajo absolutno časovno mejo, znotraj katere je pregon storilca še dopusten. To pomeni, da je v roku, ki ga predpisuje drugi odstavek člena 91 KZ-1, potrebno doseči pravilno in zakonito meritorno odločbo, v nasprotnem primeru pa izdati zavrnilno sodbo iz razloga po 4. točki člena 357 ZKP. Le s takšno razlago je spoštovana zahteva po poštenem postopku, ki zavezuje sodišče na podlagi 2. in 22. člena Ustave RS na način, da je pravilno in zakonito meritorno odločitev mogoče sprejeti le v absolutno omejenem času, ki ga ima država na razpolago za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika in s tem za poseganje v njegove pravice.
ZKP člen 60, 60/2, 87, 87/2, 88, 88/4, 402, 402/3.
rok za nadaljevanje kazenskega pregona - zavrženje obtožnega predloga - pravočasnost - upoštevanje praznikov - razveljavitev sklepa
Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.
Obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083429
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61, 61/1.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - povrnitev škode kot poseben pogoj - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - neizpolnitev posebnega pogoja - delna izpolnitev - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja - slabo premoženjsko stanje - zdravstvene težave
Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.
ZSKZDČEU-1 člen 9, 10, 17, 23. URS člen 18. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
evropski nalog za prijetje in predajo - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo.
Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - čas storitve kaznivega dejanja - dokončanje kaznivega dejanja - neplačevanje prispevkov - protipravno stanje - prenehanje kršitve pravice - uporaba kazenskega zakona
Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/4. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje prikrivanja - zadržanje zastaranja kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nedosegljivost obdolženega - zastaranje kazenskega pregona - ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe - zavrnilna sodba na II. stopnji
Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo, da je bil tek roka zastaranja kazenskega pregona zadržan zaradi sprejetega Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je skupno 64 dni.
Temu trajanju zadržanja zastaranja je sodišče prve stopnje zaradi obstoja okoliščin, ki so onemogočale sojenje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), zmotno prištelo celoten čas med 13. 10. 2020 in 22. 6. 2021 (253 dni). Pritožnik pravilno v zvezi s tem opozarja, da sodišče ni poskušalo zagotoviti obdolženčeve udeležbe preko videokonference (v skladu s 304.a členom ZKP), ker pa je bila ta možnost v procesni zakon vnesena šele z ZKP-O, ki je začel veljati s 13. 5. 2021, sodišče pritožbenim navedbam glede teka zastaralnega roka pritrjuje zgolj od 13. 5. 2021 dalje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083004
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 193, 193/5, 193b, 442, 442/1.
goljufija - preslepitveni namen - sojenje v nenavzočnosti - formalni pogoji - materialni pogoj - sprememba obtožbe - pravica do obrambe
Formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, je bil izpolnjen s pravilno vročitvijo vabila in okoliščino, da obdolženka izostanka ni ustno opravičila.
Pogoj, da je bila obdolženka že zaslišana, je izpolnjen tudi, če je bila zaslišana na glavni obravnavi pred razveljavitvijo prejšnje sodbe.
Materialni pogoj, da njena navzočnosti ni nujna, je izpostavljen tudi, če je prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga, vendar v odolženkino korist z redukcijo obtožbenih očitkov.
postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - krajevna pristojnost - stalno prebivališče - kraj storitve kaznivega dejanja
Za postopek proti mladoletniku je praviloma krajevno pristojno sodišče po kraju njegovega stalnega prebivališča. Le izjemoma je možna regresija k splošni določbi prvega odstavka 26. člena ZKP, ki kot krajevno pristojno določa sodišče po kraju izvršenega kaznivega dejanja.
Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da so utemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je pritrdilo preiskovalnemu sodniku v zanesljivi ugotovitvi, da A. A. dejansko uživa začasno mednarodno zaščito, ki se izteče šele dne 11. 11. 2029, zaradi česar (ter ob upoštevanju mednarodno pravnega načela nevračanja) pogoji za njegovo izročitev Republiki X niso podani.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 502a, 502b, 502c, 502c/1
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje - pravica do izjave - kontradiktornost postopka - pošten postopek
Če sodišče obdolžencu ne vroči predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja oziroma ne počaka, da se izteče rok za odgovor, s tem prekrši obdolženčevo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka, ki poleg drugih pravic konstruirata pošten kazenski postopek.
Kaznivo dejanje grožnje je mogoče izvršiti samo z direktnim, obarvanim naklepom, saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca. Ustrahovanje in vznemirjenje mora biti kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje zajet že v opisu dejanja v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe ter ga je treba ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme izhajati preprosto iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem.
Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083424
KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/1. ZKP člen 364, 364/7, 367, 367/4, 371, 371/1, 371/1-11.
oprostitev obtožbe - razlogi za oprostitev obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov - nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - celovita presoja dokazov - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje grožnje - direktni naklep - odločba o kazenski sankciji
Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.
Zgolj zavzeto stališče v ugovornem postopku zoper obtožnico ni res iudicata oziroma ni procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev o vloženi zahtevi za izločitev dokazov, ki je sicer dopustna vse do konca predobravnavnega naroka oziroma do začetka glavne obravnave, ob izpolnjenem pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP pa tudi še kasneje, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka.
podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost
Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.
odreditev pripora - priporni razlog begosumnosti - sorazmernost in nujnost ukrepa - skrajšani postopek
Sodišče prve stopnje je logično zaključilo, da je podana begosumnost ter je to ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo. Obdolženki je namreč vročilo obtožni predlog, ob tem pa jo tudi opozorilo, da je dolžna sodišče obveščati o spremembi prebivališča. Pravilno je zaključilo, da te svoje dolžnosti ni izpolnila, ker se je preselila in o tem sodišča ni obvestila. Nadalje je obdolženki vročilo vabilo na glavno obravnavo, vendar obdolženka na sodišče ni pristopila. Glede na dejstvo, da obdolženka ni pristopila na naroke za glavno obravnavo ter hkrati tudi ni obveščala sodišča o preselitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, kar je tudi natančno in prepričljivo obrazložilo.
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.