Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je (tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode) pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami. Glede na navedeno je torej pravilen pristop pri odmeri odškodnine in objektivizaciji le-te, da se primerja odmerjeno odškodnino kot celoto in ne po posameznih postavkah.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi toženka morala ugovor ničnosti oziroma navideznosti (neobstoj) sklenjene prodajne pogodbe uveljavljati že v predhodnem sodnem postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ni bilo dolžno prekiniti obravnavanega postopka. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ugotovitev ničnosti sklenjenih prodajnih pogodb ne predstavlja prehodnega vprašanja v tem postopku, saj rešitev tega pravnega vprašanja ne more spremeniti odločitve sodišča v tem postopku oziroma to vprašanje v konkretnem postopku ni pravno relevantno. Tudi če bi sodišče odločilo, da sta pogodbi nični oziroma ne obstajata, prikrivata pa neke druge pogodbe, takšna ugotovitev ne more biti podlaga za izbris vknjižbe lastninske pravice tožnika, ki temelji na sodni odločbi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep sprejelo na podlagi 13. člena ZVEtL-1. Sodišče v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi med drugim tudi evidentira spremembe v zemljiškem katastru in katastru stavb, pri čemer za te potrebe pridobi strokovno podlago. Ko to strokovno podlago pridobi, se zainteresirane osebe o njej lahko izjavijo.

Sodišče s tem sklepom presodi zgolj skladnost elaborata s svojimi navodili in stanjem v naravi (vsebinska pravilnost) ter skladnost s tehničnimi pravili (formalna ustreznost). Gre za vmesni ugotovitveni postopek, saj se v njem obravnava izvedba parcelacije za zagotovitev ustrezne podlage za izvedbo vpisa in se presojajo morebitni ugovori udeležencev zoper tako strokovno podlago, medtem ko je upravnemu organu (katastru nepremičnin) pridržan le katastrski vpis. Obliko, vsebino in sestavine elaborata oziroma strokovne podlage pa natančneje določa Pravilnik o vodenju podatkov katastra nepremičnin, ki velja od 4. 4. 2022 (v nadaljevanju Pravilnik), pred tem pa je navedeno urejal Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru.

V primeru, ko pride po vročitvi tožbe (in odgovoru nanj) do sprememb okoliščin, za kar gre tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka natančneje/dodatneje opredelila vrednost spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov, in bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se te ne upoštevajo. Ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ne ugovarja pristojnosti, nastopi pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), po katerem velja, da ostane sodišče med pravdo pristojno, ne glede na spremembo okoliščin, na katere se ta pristojnost opira. Sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine (tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo, ki velja po noveli ZPP-E tudi v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem, namreč služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi zadeve.