Trajnejša likvidnost je sposobnost poravnavati svoje zapadle obveznosti v določenem (daljšem) obdobju. Ker pa so tudi, kot je bilo že navedeno, možnosti za poplačilo navadnih terjatev stečajnega dolžnika A. vrednostno minimalne ter jih časovno (predvsem zaradi odprtih pravdnih postopkov) ni mogoče opredeliti, ni mogoče zaključiti, da se bo likvidnostno stanje dolžnika iz naslova pričakovanega priliva denarnih sredstev iz stečajnega postopka St 000 v kratkem lahko izboljšalo.
Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva.
Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.
Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano.
Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je prisojanje nagrad za zastopanje države po sili določbe 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, da se ti stroški "obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve", pretirano (protiustavno) obremenjujoče za nasprotno stranko v zadevah, kot je ta. Nikalen odgovor izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 18. 7. 2013 v zadevi Klauz proti Hrvaški, zlasti iz stališča, da država ne premore neomejenih sredstev, zato naj tako kot zasebniki uživa varstvo pred neutemeljenim pravdanjem, ki ga med drugim zasleduje načelo uspeha pri obveznosti povrnitve stroškov.
Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.
Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.
Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.
Navedba, da gre za javno površino, je v nasprotju z ravnanjem pritožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko ni nasprotovala elaboratu in ugotovitvi, da je predmetna sporna parcela dovozna pot k navedenim trem stavbam.
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.