postopek izbire kandidata - sodno varstvo - neizbran kandidat
Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena ZZ, v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - velika tatvina
Tožnik je opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpada, ker mu je to zaradi odtujitve jeklenega odpadka naročil A.A., ne pa zato, ker naj ne bi vedel, kako naj evidentira, ali ker bi to pozabil. Za svoj bistven prispevek k odtujitvi je prejel denarno nagrado. Zavedal se je, da sodeluje pri odtujitvi jeklenega odpadka in h kraji tudi odločilno prispeval. Če svojih delovnih nalog evidentiranja jeklenega odpadka ne bi opustil, do odtujitve ne bi moglo priti oziroma, bi bila ta že naslednji dan ob pregledu raportne knjige in odpremnic odkrita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi in je z neevidentiranjem jeklenega odpadka ob izvozu iz oddelka odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1.
ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3, 116, 116/3, 406, 406/4.
starostna pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine - dvojni status
Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.
OZ člen 111, 111/2. ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5.
zamudna sodba - vračilo avansa
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in zaključilo, da glede na takšna dejstva tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ utemeljeno zahteve vračilo avansa.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravnoodločilna dejstva, ki so bila navedena v tožbi in ki se glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za priznana. Navedlo je predpise, na katere je oprlo sodbo in razloge, ki upravičujejo izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP).
Odločitev, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške, je napačna. Toženki sta navadna sospornika. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je tožnica lahko uveljavljala le proti prvi toženki, proti drugi toženki pa takšnega zahtevka ni imela. Proti drugi toženki (ki tožnici ni priznavala lastninske pravice na nepremičnini) bi tožnica lahko uveljavljala le zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (četrti odstavek 65. člena ZIZ), vendar pa tožnica takšnega zahtevka ni uveljavljala. Ker pa se druga toženka ni pritožila zoper sodbo prvega sodišča, je ta zoper njo (v odločitvi o stroških postopka) postala pravnomočna.
ZDR-1 člen 209, 209/1.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1.
napoteni delavec - delo v tujini
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo - odprto sojenje - določen tožbeni zahtevek - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
določitev preživnine - dolžnost preživljanja - preživljanje polnoletnega otroka, ki se redno šola - polnoletni otrok - redno šolanje kot pravni standard - izpolnjevanje študijskih obveznosti - športnik - preživninski upravičenec - nedovoljene pritožbene novote - zmotna uporaba materialnega prava
Namen rednega šolanja je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih obveznosti zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. Obstajajo lahko (opravičljivi) razlogi, zaradi katerih šolskih (študijskih) obveznosti otrok ne more redno izpolnjevati, ker je njihovo izpolnjevanje iz utemeljenih razlogov oteženo ali celo onemogočeno (npr. bolezen, lahko tudi športna udeležba in treningi za nastope na izjemno pomembnih tekmovanjih, zaposlitev zaradi pridobivanja denarnih sredstev za preživljanje in šolanje, itd.), zato je treba te posebne (izjemne) okoliščine skrbno (vsestransko) oceniti, s tem, da se upošteva tudi dotedanja vloga staršev pri izvajanju teh aktivnosti otroka. Ali povedano drugače; tehtati je treba med primarno obveznostjo polnoletnega otroka, da izpolnjuje šolske obveznosti zaradi pridobitve izobrazbe, da si zagotovi lasten vir preživljanja in na drugi strani (izjemne) okoliščine, ki otroka omejujejo pri izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno ugotovilo obstoj izjemnih okoliščin, zato je zmotno uporabilo materialno pravo iz drugega odstavka 123. člena ZZZDR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005874
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 37, 37/1, 257, 257/1.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo izredne odpovedi - prekluzivni rok - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (policistu) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1.
Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič, s katerimi je tožnik dokazoval nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor s strani tožene stranke in s tem kršitev pravice do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pritožnik trdi, da storilec ni imel možnosti izjaviti se o okoliščinah, ki jih sodišče šteje za relevantne za izdajo izpodbijanega sklepa. Po njegovi oceni bi mu moralo sodišče omogočiti, da se izjasni o vseh okoliščinah pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je storilec pred izdajo izpodbijanega sklepa vedel, da je 1.7.2017 storil prekršek po zgoraj navedenem plačilnem nalogu (to potrjujejo tudi pritožbene navedbe), ravno tako je bil v sklepu opr. št. EPVD 55/2016 z dne 20.1.2017 poučen, da v preizkusni dobi ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa kot tudi o posledici, ki bo sledila v primeru storitve hujšega prekrška v preizkusni dobi, to je, da bo sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vse relevantne okoliščine, ki so bile podlaga izpodbijanemu sklepu so bile storilcu znane že pred tem, zato ne gre za novote, ki bi od storilca zahtevale dodatno izjasnitev pred njegovo izdajo.
Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
vstop v pravdo - subjektivna sprememba tožbe - cesija - odtujitev terjatve med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prekinitev postopka - pravno nasledstvo - sposobnost biti stranka v postopku - pravdna sposobnost - zastopanje pravdno nesposobne stranke
ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.
Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve
Brez navedbe sklepa, s katerim se tožnik ne strinja oziroma vlaga pritožbo, je takšna pritožba nepopolna in nesposobna za vsebinsko obravnavo in bi jo lahko zavrglo že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je v skladu s 1. točko 365. člena ZPP zavrglo pritožbeno sodišče.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
Izjave o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. Nujni dedič dobi nujni delež samo če ga zahteva (40. člen ZD). Dedič je izjavo o odpovedi uveljavljanja nujnega deleža podal na zapisnik na zapuščinski obravnavi dne 14. 6. 2017, jo podpisal, samemu zapisniku pa ni ugovarjal. Slednjo možnost pa je imel v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. in 163. členom ZD. V kolikor pa dedič meni, da je podal izjavo o odpovedi nujnemu deležu pod silo, grožnjo ali zvijačo ali da je bila izjava dana v zmoti, pa ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.
ZPP člen 286, 337/1, 412/2, 414, 421/4.. ZZZDR člen 81, 82/a, 82/b, 82.c, 82.č, 129, 129.a.
nova dejstva - novi dokazi - časovne meje pravnomočnosti - postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - dejstva nastala po izdaji prvostopenjske sodbe
V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Spremenjene okoliščine, ki jih v pritožbi navaja toženec, bi lahko bile kvečjemu podlaga za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih v skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP in podlaga za znižanje ali odpravo določene preživnine zakoncu v skladu z 82. č členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsebina dopolnjenega načrta finančnega prestrukturiranja glede na poročilo o finančnem poslovanju in poslovanju dolžnika do te mere protislovna, da ne zadostuje kriterijem iz 145. člena ZFPPIPP, sodi še v okvir formalnega preizkusa, ki ga je dolžno opraviti sodišče.
V postopku poenostavljene prisilne poravnave mora dolžnik vsem upnikom ponuditi enak delež poplačila njihovih terjatev, iz predloga dolžnika pa ne izhaja, da tudi upnici, ki naj bi imela po njegovih trditvah večinski delež v terjatvah upnikov (v višini razlike med 1.059.752,00 EUR in 210.918 EUR), za vse njene terjatve ponuja enak delež plačila kot ostalim upnikom. Že na podlagi navedenega dejstva je pritrditi sodišču prve stopnje, da načrt finančnega prestrukturiranja zakonskim zahtevam po dopolnitvi načrta finančnega prestrukturiranja še vedno ni zadostil.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitkov, da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra, da je policistom naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka... Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi neutemeljeno očitala, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (gre sicer za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V ravnanju policistov, ki sta ustavila ministra, namreč zaradi izostanka njunega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobila nepremoženjsko korist ali da bi drugemu povzročila škodo, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Tudi tožniku zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da so bili v njegovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja oziroma elementi napeljevanja ali pomoči pri kaznivem dejanju. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v (skupinskem) pogovoru na družbenem omrežju Facebook, v katerem je bilo hkrati udeleženih 25 oseb, udeleženci niso mogli pričakovati takšne stopnje zasebnosti (kot npr. v telefonskem pogovoru dveh oseb). Sicer drži, da je šlo za zaprto Facebook skupino, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo, vendar je pri tem pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko vsak od udeležencev katerikoli trenutek v pogovor dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005034
ZDR člen 184.. OZ člen 6, 131, 165, 376, 376/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - rok za zastaranje - subjektivni zastaralni rok
Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012.