zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
Pritožbeno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da je posvet s stranko in pregled spisa že zajet v ustreznem procesnem dejanju tar. št. 15, in sicer v tožbi, v kolikor bi bil mišljen posvet s stranko pred vložitvijo tožbe. Tudi sicer je po tej tarifi mogoče med drugim priznati le stroške za obrazložene vloge med postopkom, ki so naslovljene na sodišče in s kateri je seznanjena tudi nasprotna stranka, ne pa za komunikacijo, če tudi s kratkimi dopisi pooblastitelju, saj za to ni ustrezne pravne podlage.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Revizija zoper odločitve pritožbenega sodišča je bila vložena po stranki sami, ta pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Zato je revizija pravilno zavržena.
Ali je bila zaveza dolžnika za plačevanje najemnine nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na poslovanje dolžnika - opravljanje pridobitne dejavnosti v najetih prostorih po sklenitvi najemne pogodbe.
Na podlagi ugotovljenega pozitivnega izida poslovanja dolžnika v letu 2013 in 2014 ni mogoče sklepati, da je dolžnik s sklenitvijo najemne pogodbe aprila 2013 prevzel obveznosti, ki so bila nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju.
Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se v primerih, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo moral tožnik 23. 1. 2017 oddati priporočeno po pošti, oziroma bi do tega dne morala prispeti na sodišče, če bi bila poslana z navadno pošto, oziroma podana neposredno. Tožba pa je bila vložena 26. 1. 2017, ko je bila oddana priporočeno na pošto, kar je po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje na temelju 274. člena ZPP zakonito zavrglo.
pogodba o finančnem leasingu - cesija - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - sodba presenečenja - obvestitev dolžnika - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo
Odstop terjatve je pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Odstopnik in prevzemnik morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve (npr. navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve). Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku.
Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
ZPIZ-2 člen 392.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 119, 421, 425, 426.
vdovska pokojnina
Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.
spor o stvarni pristojnosti - gospodarski spor - subjektivni kriterij za gospodarski spor
V obravnavanem primeru je tožena stranka organizirana kot združenje. Kot taka niti v 1., niti v 2. točki 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00003373
ZKP člen 354, 354/2, 358, 358-1. KZ-1 člen 2, 228.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - sklenitev pogodbe - pogajanja za sklenitev pogodbe - preslepitev
Sodišče je s tem, ko je iz očitka obtožbe izpustilo navedbo v obtožbi "pri dogovarjanju o izdelavi" in to nadomestilo z "izdelavo", dejansko poseglo v čas dogovarjanja o poslu (pogodbi), ki še ne pomeni sklenitve pogodbe (posla), ko naj bi obdolženi pri izvajanju posla oškodovanca preslepil. Namreč očitek v obtožbi pomeni, da se obtoženemu očita dejanje, ki po opisu ni kaznivo dejanje, saj dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov še ne pomeni sklenitev posla ali pogodbe. Posel je namreč sklenjen, ko se stranki dogovorita o predmetu in ceni posla. Dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov pa je šele pogajanje o sklenitvi pogodbe ali posla. Zato je sodišče s tem, ko je spremenilo opis očitanega kaznivega dejanja, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 371. člena ZKP in to v škodo obtoženega, saj je spremenilo očitek nekaznivega pripravljalnega dejanja, in sicer šele dogovarjanje o sklenitvi posla, v izvajanje posla. Nekonkretiziran pa je tudi očitek preslepitve, saj ni navedeno, s katerimi konkretnimi ravnanji je oškodovanca preslepil in ju s tem zavedel, da sta posel opravila. Sama obljuba plačila je namreč sestavni del sklenitve pogodbe in ne more pomeniti sama po sebi preslepitev.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo med pravdnima strankama določilo Sporazuma, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, sporno. V tej smeri je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen pogodbenikov, ki sta ga pravdni stranki s sklenitvijo Sporazuma zasledovali.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami ZDR-1, in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona.
ZDR člen 156.. ZObr člen 97f.. ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.. - člen 4, 4/2, 4/2-1.
neizkoriščen tedenski počitek - plača - davki in prispevki - premoženjska škoda
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.