Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
Z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke je podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da pojem "ankiloza" po medicinski klasifikaciji obsega različne stopnje gibljivosti, tudi popolno negibljivost in tudi minimalno gibljivost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je pri tožniku podana "fibrozna ankiloza" desnega skočnega sklepa, ugotovljena ohranjena gibljivost pa je funkcionalno nepomembna in gre za funkcionalno praktično negibljivost skočnega sklepa, kar je posledica hude okvare mišic - raztrganine - desne goleni in otrdelosti brazgotinskega tkiva zaradi te okvare.
Zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilne zaključek sodišča prve stopnje, da pod točko 197 Tabele invalidnosti PG NE/04-2 in pod točko 183 Tabele invalidnosti PG NE/10-4 naveden pojem "ankiloza" ne pomeni jasno in nesporno le popolne negibljivosti skočnega sklepa in da je pojem "ankiloza" zato potrebno razlagati s pomočjo medicinske klasifikacije in na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v tožnikovo korist, ker je šibkejša pogodbena stranka v pogodbenem razmerju s toženko.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
poslovodna oseba - direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami ZDR-1. Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je obsežna sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu nadurno delo ni bilo pisno odrejeno, je pa delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo preko polnega delovnega časa.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi dodatek za delovno dobo.
Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.
Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
ZDR-1 člen 6, 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik si je protipravno prilastil sredstva v lasti tožene stranke, zavedal se je protipravnosti svojega ravnanja, dejanje je storil naklepno ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1. S svojim ravnanjem je tudi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z neupoštevanjem navodil delodajalca temu povzročil škodo oziroma kršil 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006132
ZDR člen 83, 184.. OZ člen 131.. ZJU člen 140, 140/1, 140/2.. ZPol člen 81.
nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - pravica do zagovora
Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
sklic skupščine - ničnost sklepov skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnosti razlogi - razlogi za izpodbojnost - objava sklica skupščine delniške družbe - objava sklica skupščine na spletnih straneh - pravica do obveščenosti
Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače.
Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.