I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
sklic skupščine - ničnost sklepov skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnosti razlogi - razlogi za izpodbojnost - objava sklica skupščine delniške družbe - objava sklica skupščine na spletnih straneh - pravica do obveščenosti
Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače.
Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.
dokazna ocena - dokazna stiska - dokazno breme - uporaba pravil o dokaznem bremenu
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazovi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.
Po presoji pritožbenega sodišča bi bila le v primeru nadomestne izpolnitve po določbi točke V/b pogodbe tožnica upravičena do vrnitve samo 50 % kupnine. Ker pa pogodba ni bila izpolnjena z dogovorjeno nadomestno izpolnitvijo, temveč je bila s tožničinim odstopom razvezana in sta toženca obdržala predmet pogodbe - psa, je s tem odpadla pravna podlaga, da bi toženca obdržala prejeto kupnino za psa in jo morata vrniti v celoti.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - ugovor upnika - prekomerno zadolževanje - lahkomiselno ravnanje - potrebna skrbnost
Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da se po poteku preizkusnega obdobja reši primeža dolgov. Gre za pravno dobroto, ki so jo deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takih tipičnih je izguba zaposlitve in s tem sredstev za preživljanje in za plačilo obveznosti. Da pa bi bil položaj upnika v postopku odpusta obveznosti uravnotežen s položajem dolžnika, so v drugi in tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP vnešene varovalke za upnika pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika. Toda pri tehtanju položajev upnika in dolžnika v postopku odpusta obveznosti morajo tudi upniki ravnati odgovorno in s potrebno skrbnostjo.
Glede na ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe, dolžnikovo redno zaposlitev in solidno mesečno plačo ob sklenitvi pogodbe ter kasnejšo izgubo zaposlitve, ki je bila vzrok za neizpolnjevanje dolžnikovih pogodbenih obveznosti se izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Ali je bila zaveza dolžnika za plačevanje najemnine nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na poslovanje dolžnika - opravljanje pridobitne dejavnosti v najetih prostorih po sklenitvi najemne pogodbe.
Na podlagi ugotovljenega pozitivnega izida poslovanja dolžnika v letu 2013 in 2014 ni mogoče sklepati, da je dolžnik s sklenitvijo najemne pogodbe aprila 2013 prevzel obveznosti, ki so bila nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju.
poslovodna oseba - direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami ZDR-1. Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003655
ZPP člen 154, 154/2, 254. OZ člen 378, 378/1.
izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe stranke - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - obrazložitev izvedenskega mnenja - vrednost vozila - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - pobotanje pravdnih stroškov
Odločitev o potrebi po dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb stranke. Kršitev pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja ni podana, če stranka ni navedla pripomb, glede katerih bi bila dopolnitev mnenja potrebna oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.
Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
ZIZ člen 24, 24/4, 37, 37/2, 170, 170/2. ZZZDR člen 211. ZD člen 131.
izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - procesno nasledstvo glede predmeta izvršbe - hipotekarni (realni) dolžnik - prehod lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini - začasni skrbnik - začasni skrbnik zapuščine - stroški začasnega skrbnika zapuščine - dolžnosti začasnega skrbnika
Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Upoštevajoč pravila ZIZ, ki jasno določajo, kdo je lahko dolžnik in ob kakšnih pogojih je po dovolitvi izvršbe dopustna sprememba osebe dolžnika, je treba položaj novega lastnika kot dolžnika določiti z izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe. Smiselna uporaba navedene določbe pri tem narekuje, da v primeru, ko pride do spremembe lastništva na predmetu izvršbe tekom izvršilnega postopka, vstopi njen novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika.
Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine ter skrbi, da se zapuščina ohrani za (prave) dediče. Ker pa je skrbnik zapuščine po ZZZDR skrbnik za posebne primere, veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe tega zakona.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo med pravdnima strankama določilo Sporazuma, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, sporno. V tej smeri je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen pogodbenikov, ki sta ga pravdni stranki s sklenitvijo Sporazuma zasledovali.
ZDR člen 156.. ZObr člen 97f.. ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.. - člen 4, 4/2, 4/2-1.
neizkoriščen tedenski počitek - plača - davki in prispevki - premoženjska škoda
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami ZDR-1, in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona.
Kadar sodišče o enem pravnorelevantnem dejstvu (v konkretnem primeru vsebini Izjave, tj. pogodbeni volji njenih strank, ki ne izhaja dovolj jasno že iz njenega besedila) zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, agrumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih si izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena.
Čeprav prvi odstavek 253. člena ZPP kot primarni način dokazovanja z izvedencem predvideva ustno podajanje izvedenskega mnenja, je sodna praksa in teorija kot pravilo sprejela pisno podajanje izvedenskih mnenj. Vendar to pravilo v ničemer ne posega v dolžnost sodišča, da dokazni postopek z izvedencem (pisno ali ustno) izpelje celovito tako, da pride do enopomenskega odgovora glede dokazanosti pravno pomembnih dejstev.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da če se rok, ki je določen v bančni garanciji, brezuspešno izteče, razlogov za zadržanje zneska ni več.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.