CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00004443
OZ člen 82, 131, 149, 150, 921, 965. ZPP člen 161. ZBPP člen 46.
delovna nezgoda - gradbišče - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost organizatorja del - odgovornost glavnega izvajalca - varnost pri delu - neupoštevanje varnostnih predpisov - dolžnost nadzora - nevarna dejavnost - objektivna odškodninska odgovornost - stroški postopka - solidarno (nerazdelno) plačilo
Ker je na gradbišču delovalo večje število podizvajalcev, je bil zavarovanec prve toženke kot organizator oziroma glavni izvajalec del dolžan poskrbeti za to, da bodo delavci različnih podizvajalcev lahko neovirano in varno izvajali delo na gradbišču na način, da drug drugega pri delu ne bodo ogrožali. Zavarovanec prve toženke je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, ki so jo podizvajalci in njihovi podizvajalci izvajali v njegovo korist, zaradi česar je s tem prevzel tudi obveznosti iz naslova varstva pri delu.
Temeljno pravilo je, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Tožeča stranka uspe tudi, če tožena stranka pripozna terjatev.
Če je terjatev priznana v postopku poenostavljene prisilne poravnave, je takšno ravnanje dolžnika (priznanje terjatve) vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Posledica priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je torej ta, da je potrebno tožbo zavreči, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zoper takšen, z vidika tožeče stranke naključen dogodek, se tožeča stranka niti ne more braniti, k njemu tudi sicer ne prispeva nič.
neobrazložena sodba - razlogi o odločilnih dejstvih - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dokaz z izvedencem finančne stroke - razlike v izpovedbi prič - dokazna presoja
Utemeljena pa je pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se z izvedencem finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij ugotovi, kakšna je bila tržna vrednost delnic N. v novembru 2006. Obdolženec je v zagovoru zanikal, da bi z navedeno medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti oškodoval družbo C. ter je trdil, da delnice družbe N. niso imele vrednosti, ker je bila družba N. celotno navedeno obdobje nelikvidna, nesolventna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, kar je podkrepil s predloženim strokovnim mnenjem davčne svetovalke P.M., iz katerega izhaja, da je bila tržna vrednost delnic N. v navedenem obdobju enaka nič, enako pa zatrjuje na podlagi finančnega mnenja K. z dne 21. 5. 2015.
Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi.
Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe, zato je družbi omogočeno pravno varstvo njene firme tudi po drugem odstavku 23. člena ZGD-1. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da možnost vložitve tožbe po drugem odstavku 23. člena ZGD-1, presoje varstva firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 že v registrskem postopku ne izključuje.
zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - namen začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - regulacijska začasna odredba
Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.
Namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka, le zavarovanje bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine).
Z začasno odredbo upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.
Aktivna legitimacija tožnika ni podana, saj ni niti upravnik stavbe niti mandatar, ki bi v imenu in na račun ostalih solastnikov od neplačnika lahko izterjal neplačane obveznosti.
pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba
Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.
Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00004945
KZ-1 člen 57, 57/3. ZKP člen 372, 372/1-5, 390.
odločba o premoženjskopravnem zahtevku - adhezijski postopek - pravica do pritožbe - posebni pogoj - kršitev kazenskega zakona - pogojna obsodba s posebnim pogojem - povrnitev škode kot posebni pogoj v pogojni obsodbi - izvršilni naslov
Državni tožilec nima pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.
Pravni temelj za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki se nanaša na povrnitev škode oškodovancu, lahko predstavlja le odločba o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oziroma druga pravnomočna odločba, ki ima naravo izvršilnega naslova v zvezi s škodo iz istega historičnega dogodka. Učinki stečajnega postopka v konkretnem primeru pa se raztezajo le na pravno osebo, ne pa tudi na obtoženca kot zavezanca za plačilo posebnega pogoja.
ZD člen 10, 10/1, 10/2, 11, 11/1, 14, 14/1, 15, 15/1, 210, 210/1, 213, 213/1. ZZZDR člen 12, 12/2.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva - obstoj zunajzakonske skupnosti - manj verjetna pravica
Če kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj te skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku. Če bodo sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti (vključno z dejstvi, ki so ovira, da bi bila taka skupnost pravno priznana) bo potrebna napotitev na pravdo. Zapuščinsko sodišče bo na pravdo napotilo preživelega zunajzakonskega partnerja z zahtevkom na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica oziroma da je zapustnikov zakoniti dedič, če bo glede na razpoložljive podatke štelo njegovo pravico za manj verjetno
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004977
OZ člen 190, 631, 1035. ZFPPIPP člen 246.
javno naročilo gradenj - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika - neposredna terjatev podizvajalca - zapadlost terjatve - ugovori naročnika - koneksnost terjatev - napake stvari - neupravičena pridobitev - nakazilo (asignacija) - začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Pripoznava je enostranska izjava volje dolžnika. To pomeni, da lahko le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, to terjatev pripozna (v tem primeru glavni izvajalec). Naročnik oziroma nadzornik naročnika (oseba, ki na strani naročnika nadzira izvajanje del) zato ni tisti subjekt, ki bi lahko pripoznal terjatev podizvajalca, saj z njim ni v neposrednem pogodbenem odnosu.
Naročnik (tj. tožena stranka) se zahtevku lahko upira z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ene izmed ostalih predpostavk za utemeljenost zahteve iz 631. člena OZ.
Priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev ni mogoče širiti tako, da bi se ti lahko izplačevali iz vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo.
odločanje o sporu o pristojnosti - gospodarski spor - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - pristojnost okrožnega sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta - sporazum o krajevni pristojnosti
V obravnavani zadevi sta obe pravdni stranki gospodarski družbi, tožeča stranka pa vtožuje plačilo zneska 36.524,83 EUR. Ugotovitev Okrajnega sodišča v Kranju, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno okrožno sodišče in ne okrajno, je torej pravilna. Ker ima tožena stranka sedež družbe v sodnem okraju Okrožnega sodišča v Kranju, je po pravilih o splošni krajevni pristojnosti to krajevno pristojno za sojenje.
ZIZ člen 32, 32/1, 134, 134/1, 134/3, 141, 141/7, 147, 147/1. ZPP člen 212, 360, 360/1.
dolžnikov dolžnik - ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo - odgovornost organizacije za plačilni promet - odgovornost za neizvršitev sklepa o izvršbi - vrstni red poplačila terjatev - prednost pri poplačilu terjatve - trditveno in dokazno breme - pomanjkljive trditve - informativni dokaz - dolžnost obvestitve - dopustnost izvršbe na predmetu - fiduciarni račun
Dolžnikov dolžnik v ugovoru ni navedel konkretnih in preverljivih podatkov v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da predmetnega sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti zaradi drugih sklepov o izvršbi, na njem, saj gre za dejstvo v njegovi sferi.
postopek za omejitev lastninske pravice - postopek zaradi razlastitve - sodni depozit - pogoji za sodni depozit - predpostavke dopustnosti sodne položitve
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004409
SPZ člen 88, 89, 89/1, 89/2, 89/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek za določitev nujne poti - nujna pot - primerno denarno nadomestilo - ugovor že razsojene stvari - identiteta predloga - identiteta strank - možnost sodelovanja stranke v postopku - materialni udeleženci
V nepravdnem postopku so lahko formalno pravnomočne le tiste odločbe, na podlagi katerih lahko druge osebe ustanavljajo pravice. Sodišče je na take odločbe, izdane v nepravdnem postopku, vezano. Če pa zavrne predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti in predlagatelj ponovno vloži zahtevek za dovolitev nujne poti (tudi) preko iste nepremičnine, takega zahtevka ne more zavreči zgolj zato, ker je bil že pravnomočno zavrnjen. Presoditi je treba, če gre za identično stvar. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost.
ZIZ člen 20a, 20a/3, 20a/5, 24, 24/3, 55, 55/1, 55/1-12, 56. OZ člen 14, 25, 25/2, 28, 28/1, 419, 419/1, 422, 422/3. ZPP člen 431, 431/2, 431/2-2. ZN člen 64.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - odpoklicno upravičenje - oblikovalna pravica - izjava o odstopu od pogodbe - učinkovanje odstopne izjave - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - prenos terjatve na novega upnika - naznanitev o cesiji - obvestilo o prenosu terjatve - javna ali po zakonu overjena zasebna listina - po zakonu overjena zasebna listina - vstop novega upnika v izvršilni postopek - veljavnost izpolnitve - ugovori dolžnika
Učinek enostranske izjave, kakršna je tudi izjava o uresničitvi odpoklicnega upravičenja, nastopi potem, ko jo nasprotna stranka prejme, če se stranki nista dogovorili drugače. Določbe Obligacijskega zakonika so namreč glede začetka učinkovanja izjave o uresničitvi oblikovalne pravice dispozitivne.
Sprememba upnika na samo terjatev ne vpliva in zato dejstvo, da sta bila obveščena o prenosu terjatve na tretjo osebo (z dopisom z dne 15. 9. 2016), ni pravno relevantno. Prenos terjatve na tretjo osebo ne povzroči njenega prenehanja, je lahko le podlaga za vstop novega upnika v ta postopek, lahko pa se ta postopek nadaljuje tudi v korist prvotnega upnika in se položaj dolžnikov s tem ne spreminja.
Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da novi upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino.
Vendar pa citirana določila ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika.
OZ v prvem odstavku 419. člena določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu (naznanitev ali denunciacija). Posledica naznanitve je primarno v tem, da postane odstop terjatve znan tudi dolžniku, od trenutka, ko je dolžnik z njim seznanjen, pa ta lahko veljavno izpolni svojo obveznost le novemu upniku.
Listina, na katero je novi upnik oprl predlog za vstop v postopek, lahko predstavlja prav overjeno potrdilo o odstopu ter je tudi iz tega razloga primerna za dokazovanje prehoda terjatve na novega upnika.
Ker je predmet terjatve, ki se prenaša, dolžnikova zaveza, bi se sicer pod določenimi pogoji (narava terjatve, pravno zavarovan interes) prenosu terjatve lahko uprl (z uveljavljanjem ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ), vendar pa bi za uveljavitev te svoje pravice lahko zahteval predložitev same pogodbe o prenosu terjatve le, če bi z zatrjevanjem ustreznih pravno pomembnih dejstev in predlaganjem dokazov za trditve uspel izkazati pravni interes za to.
SPZ člen 92, 99. OZ člen 334. ZPP člen 190. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 2/1-25, 3.
varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - vrnitev nepremičnin v neposredno posest - vrnitveni zahtevek - odstranitveni zahtevek - opustitveni zahtevek - pasivna legitimacija - nasprotje v izreku sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posest - dejanska oblast - posestno varstvo - pridobitev posesti dediča - dedičeva odgovornost za dolgove - javno dobro - javne ceste - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.
Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala.
Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003962
Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3. ZVPot člen 1, 1/11, 1/12, 4, 4/1, 4/3.
odškodninska odgovornost - refleksna škoda - varstvo potrošnika - stvarna napaka - prodaja stvari - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odškodninsko odgovorna oseba - pravna narava direktive eu - učinek direktive - razlaga zakona v smislu določb direktive - sodna praksa Sodišča Evropske unije
V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.
Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti za proizvajalca hladilnika, ni v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985. Direktiva v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.
Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
Toženka kot predstavnik proizvajalca v RS ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako v okviru ZVPot.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - dokazno breme
Dokazno breme o tem, da je toženec storil očitano mu dejanje, je na tožniku.
Tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je ravno toženec tisti, ki je sporni material navozil, niti ni uspel dokazati, da je toženec komurkoli naročil ali dovolil, da ta material pelje čez njegovo parcelo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004371
ZKP člen 96, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev naložene obveznosti - pogoji za izrek oziroma preklic pogojne obsodbe - stroški pooblaščenca oškodovanca - objektivni razlogi
Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.
nasprotje med izrekom in razlogi sklepa - krivdno povzročeni stroški - preložitev glavne obravnave - navedba datuma
Utemeljeno pritožnik uveljavlja v pritožbi navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo ugotavlja v nerazumljivosti izreka, saj obstaja očitno nasprotje med tem, kar je zapisano v izreku in tem kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje v izreku navaja datum glavne obravnave 11. 1. 2014, v obrazložitvi pa 11. 1. 2016. Pritožnik ima prav, da takšnega izreka ni moč preizkusiti, po drugi strani pa takšen sklep tudi ne more postati po pravnomočnosti izvršljiv. Izvršljiv postane le pravilen izrek.