EZ-1 člen 473, 473/5, 473/6. ZNP člen 35, 35/1, 168, 168/1.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - postopek za pridobitev služnosti v javno korist - nujen postopek - stroški nepravdnega postopka
Določba petega odstavka 473. člena EZ-1 kot enega od pogojev, da se postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po omenjenem zakonu vodijo kot nujni, določa, da mora razlastitveni upravičenec pri sodišču dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi (s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini). Da je v teku upravni postopek ustanovitve služnosti v javno korist zoper nasprotno udeleženko, ki teče na podlagi 473. člena EZ-1, je predlagatelj izkazal. To pa je bilo za ugoditev njegovemu predlogu v tem postopku ključno oziroma edino pomembno.
Iz zavarovanja, ki sta ga sklenila zavarovanca toženk, so izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod in posrednih oškodovancev. Zato tožniki niso aktivno legitimirani za uveljavljanje zatrjevane škode na podlagi pogodbe o zavarovanju notarjeve odgovornosti.
postopek za omejitev lastninske pravice - postopek zaradi razlastitve - sodni depozit - pogoji za sodni depozit - predpostavke dopustnosti sodne položitve
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.
ZASP člen 81, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 199, 199/1. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 32, 33.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - svet za avtorsko pravo - nasprotna tožba - davek na dodano vrednost (DDV) - vstop v pravdo - pravni interes
Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena.
V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
OZ člen 10, 131, 171, 186, 186/3, 395, 395/2. ZPP člen 337, 337/1. - člen 6, 9.
odškodninska odgovornost - odgovornost za požar - protipravno ravnanje - vzrok za požar - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - deljena odgovornost - vmesna sodba - solidarne obveznosti
Toženca sta s svojim delovanjem - vzpostavitvijo električne napetosti v električni inštalaciji hiše - povzročila nevarno situacijo, zaradi katere oz. v zvezi s katero je prišlo do požara. Za nastalo škodo sta solidarno odgovorna. Oba sta ravnala v nasprotju s predpisi; njunega prispevka k nastali škodi pa ni mogoče ugotoviti.
ZPP člen 72, 72/2, 287, 347, 347/2. OZ člen 45, 73, 191. ZPP člen 212.
razveljavitev pogodbe - prisiljenje - prisila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - fiktivni računi - pomanjkljiva trditvena podlaga - nesubstanciran dokazni sklep - nepotrebni dokazi - pritožbena obravnava - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Toženka bi smela izločitev sodnice zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če je res podvomila o njeni nepristranskosti (drugi odstavek 72. člena ZPP). Vendar tega ni storila. Predlog za izločitev, podan v pritožbi, je prepozen.
Manjkajoče trditvene podlage toženke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Ker je toženko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v njeni trditveni podlagi opozorila že tožnica (tj. da toženka ni natančno in konkretno specificirala opravljenih storitev, da so storitve opredeljeno nedoločno in da v specifikaciji ni osnovnih informacij o tipu storitve, datumu oprave in njenem opisu), materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno.
V tožbi mora biti navedeno toliko dejstev, da je možna jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, na primer, za katero obdobje so bili izdani računi, katere storitve so z njimi obračunane.
Izdani račun je res verodostojna listina, ni pa tudi pravna podlaga za plačilo. V dvostranskih obveznostih se praviloma ena stranka zaveže nekaj storiti, druga pa ji zato plača. Račun je le izkaz višine zahtevanega plačila, ki se izstavi na podlagi pravne podlage, ne pa pravna podlaga, to je praviloma dvostranska pogodba.
Sodišče lahko pogodbeno pravno podlago (na primer način obračuna storitve) upošteva le na podlagi zatrjevanja strank, saj bi sicer uporaba pogodbenega prava sodišča brez (ustreznih) trditev ene od strank v odločitvi sodišča pomenila presenečenje za nasprotno stranko, ki se zoper te trditve ni imela možnosti izjasniti.
V prvem odstavku 17. člena Pogodbe je jasno in izrecno navedeno, da se v zavarovanje plačila svojih denarnih obveznosti lizingojemalec zavezuje lizingodajalcu izročiti 8 bianko menic ter poroštveno izjavo poroka in plačnika. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iskati namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe, saj slednji izhaja iz same Pogodbe, Poroštvene in Menične izjave, katere je tožena stranka podpisala in se z njenimi vsebinami strinjala.
Tožena stranka ne more koristiti izgovorov glede pravne neukosti in se z ravnanjem kot ga predstavi (da je zaupala tožeči stranki in brez temeljitega pregleda podpisala pogodbo) rešiti odgovornosti, katero je prevzela s podpisom Pogodbe.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 1/2. ZPP člen 17.
določitev pristojnosti - sodna pristojnost - spor o pristojnosti - pravna podlaga odločanja - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - študij v tujini - stroški šolanja - stroški nastanitve - narava pogodbe - potrošnik - potrošniška pogodba - pojem potrošnika - poklicna dejavnost - navezne okoliščine - indici - izključna pristojnost - dogovor o pristojnosti
Posebno varstvo potrošnika, ki utemeljuje odstop od splošnih pravil o mednarodni pristojnosti, je upravičeno v razmerju, ko na eni strani nastopa potrošnik, na drugi strani pa oseba, za katero določena pogodba spada v njeno poklicno ali pridobitno dejavnost.
V obravnavani zadevi ne gre za najem nepremičnine. Sklenjena je bila pogodba o šolanju, tako imenovana internatna pogodba, ki zajema tako šolanje kot namestitev v dijaškem domu. Sodišče prve stopnje ni dalo nobenemu delu pogodbe prevladujočega preudarka. Sodišče prve stopnje je pogodbo o šolanju pravilno razlagalo kot celoto v skladu z namenom strank. Osnovni namen strank je bilo šolanje dveh tožnikovih otrok v šoli toženke. Ker se ta nahaja v drugi državi, je toženka omogočala tudi bivanje otrok v svojem dijaškem domu. Namen nastanitve je šolanje. Šolanje brez nastanitve ni mogoče. Sama nastanitev brez šolanja pa je brezpredmetna. Zmotno je stališče toženke, da se predmetni spor v celoti nanaša na najem sobe. Tožnik zahteva vračilo varščine, šolnine in namestitve za šolsko leto 2015/2016 (zmanjšano za stroške poletnega tabora). Res je razlog za odpoved pogodbe zatrjevana neustrezna nastanitev v dijaškem domu, a to za presojo - za kakšno naravo pogodbe gre in s tem predmet spora - ne more biti odločilnega pomena. Tudi vprašanje, ali znesek namestitve predstavlja pretežni del pogodbene obveznosti, na to, da gre za pogodbo o šolanju z možnostjo nastanitve v dijaškem domu (oskrba s sobo, prehrano in nadzorom), ne more vplivati. Takšne pogodbe ni mogoče razlagati kot zgolj najemno pogodbo, za katero bi bila predpisana izključna pristojnost.
ZMZPP člen 94, 94/1, 108, 108/1, 108/6. ZPP člen 191, 319, 319/2.
postopek za priznanje tuje sodne odločbe - reševanje predhodnega vprašanja - zmotna uporaba materialnega prava - identiteta tožbenih zahtevkov - ugovor razsojene stvari (res iudicata) - sosporništvo glavnega dolžnika in poroka
Po prvem odstavku 108. člena ZMZPP se postopek za priznanje tuje sodne odločbe začne na predlog. V šestem odstavku 108. člena pa je vsakemu sodišču dana pristojnost, da odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za ta postopek, če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep. Iz vloge drugotožene stranke, v kateri le-ta uveljavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje pravnomočne sodbe srbskega sodišča, pa implicitno izhaja njen predlog, naj o priznanju te odločbe odloča kar sodišče v predmetnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da bi le v posebnem postopku priznana odločba Gospodarskega sodišča v Beogradu po prvem odstavku 94. člena ZMZPP imela enak učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpanje zakonskega pooblastila iz šestega odstavka 108. člena ZMZPP, da samo kot predhodno vprašanje reši vprašanje priznanja pravnomočne odločbe srbskega sodišča.
izdaja regulacijske začasne odredbe - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - narok v postopku zavarovanja terjatev
V postopku zavarovanja je treba ločiti odločanje o predlogu upnika in odločanje o ugovoru dolžnika. Ko sodišče prve stopnje odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, mora o izpolnjenosti zakonskih pogojev odločiti na podlagi čim manj izvedenih dokazov in izbrati takšne, katerih izvedba je čim hitrejša.
Ko pa sodišče odloča o ugovoru dolžnika zoper sklep o že izdani začasni odredbi, je seznanjeno tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavlja dejansko stanje, tokrat na podlagi gradiva obeh strank. Postopek z ugovorom je kontradiktoren, zato je treba obravnavati trditve in dokaze obeh strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper izdano začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravno pomembna dejstva med strankama sporna, potreben.
Z vidika poštenega sojenja (angl. fair trial) ni utemeljeno, da sodišče zavrne dokazne predloge stranke, potem pa zaključi, da ta ni dokazala pravno odločilnega dejstva.
nepremoženjska škoda - odškodninska odgovornost - nedopustnost ravnanja - načelo sorazmernosti - kršitev javnega reda in miru - delo varnostnikov - uporaba prisilnih sredstev - elementi odškodninske odgovornosti - kdaj je podana krivda - zasebno varovanje - uporaba prisilnega sredstva za vklepanje
Tožnikove trditve, da so ga varnostniki pretepli, se niso izkazale za resnične. Varnostniki so, ker je tožnik kršil javni red in mir in ni upošteval ustne odredbe o zadržanju do prihoda policistov, uporabili nujne ukrepe, ki so bili sorazmerni zakonitemu cilju uporabe.
gradbena pogodba - garancija - jamčevanje za napake - solidnost gradnje - rok za odpravo napak
Kolikor pritožnica tudi v pritožbi poudarja pet letni pogodbeno dogovorjeni jamstveni rok in s tem v zvezi povezuje prenehanje bančne garancije za škodo iz naslova napak, višje sodišče odgovarja, da ta pogodbena določba predstavlja dogovor o garanciji (glej 14. člen pogodbe), ki ne izključuje odgovornosti iz naslova jamčevanja za napake. Predvsem pa je treba upoštevati, da je določba prvega odstavka 662. člena OZ kogentna.
Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka pritožnici ni dala primernega roka za odpravo napak, kot to določa drugi odstavek 639. člena OZ. Dokazni postopek je namreč pokazal, da pritožnica pri odpravi napake sploh ni hotela sodelovati.
Da se je tožeči stranki mudilo zaradi zahtevka naročnika in končno tudi narave objekta, na katerem je bila AB rampa nameščena, pa so tudi razumni razlogi za postavljene časovnice.
Po določbi 126. člena ZNP solastniki skupne stroške postopka za delitev stvari trpijo v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev. Med skupne stroške je spadala tudi taksa za predlog, ki jo je bilo treba plačati, da je stekel nepravdni postopek, ki je bil v pravnem interesu vseh udeležencev. Nasprotni udeleženec bi bil načeloma dolžan nositi (in predlagateljema povrniti) 1/3 stroškov takse za predlog, vendar ne kot svojo taksno obveznost (iz prvega odstavka 3. člena ZST-1) ali kot del stroškov nasprotne stranke (iz 9. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči), pač pa kot svoj del skupnih stroškov (iz 126. člena ZNP), plačila katerih pa je bil oproščen.
Sicer je že sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zavrnilo zgoraj navedene trditve pritožbe in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče uvodoma v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe. Zagovornik obdolženca skuša prepričati, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, pri tem pa prezre, da so te trditve v celoti v nasprotju s samim zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, ki je bil podpisan tako s strani obdolženca, kot obeh prič ter policistov, nobeden od njih pa ni imel nobenih pripomb na zapisnik. Sodišče prve stopnje je sicer odločalo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa ni prezrlo, da je za obrambo na predobravnavnem naroku obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zato je zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan šele na glavni obravnavi, prepozen. Zato je zagovornik, ki se v pritožbi ponovno zavzema za izločitev zapisnika o hišni preiskavi, prekludiran, saj se zapisnik o hišni preiskavi nahaja v spisu že od 27. 7. 2016. Po določbah člena 285a/III-3 ZKP in člena 285d/II ZKP je bila obramba potem, ko je obdolženi izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov, o čemer ga je sodišče tudi izrecno opozorilo (člen 285/III-4 ZKP). Med kazenskim postopkom se pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine povezane z opravo hišne preiskave, niso spremenile, kar ne zatrjuje niti pritožba, ki niti ne obrazloži, zakaj izločitev ni uveljavljal že prej. Ker je sodišče prve stopnje predlog zagovornika za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo, je razloge napadene sodbe smelo opreti na zapisnik o hišni preiskavi in na podlagi njega pridobljenih dokazov. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.
V skladu z 208. členom ZD je dedna izjava izjava zakonitega, oporočnega ali nujnega dediča, da sprejme dediščino ali da se ji odpove. Molk nujnega dediča, kljub vsebini dopisa sodišča, ne pomeni, da sprejema nujni delež. Vsebino sklepa o dedovanju določa 214.člen ZD in nalog zapuščinskega sodišča glede vpisa v zemljiško knjigo, banki ali občini v izrek sklepa o dedovanju ne sodi, saj za slednje ni podlage v materialnem pravu.
Tožnici se neuspešno sklicujeta na materialno procesno vodstvo, saj je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča v tem pogledu pravilno. Dalo jima je možnost, da pomanjkljivosti tožbe zoper S. ustrezno odpravita in jima v sklepu tudi pojasnilo svoje stališče v zvezi s tem. Opozorilo ju je tudi, da bo sklepčnost njune tožbe odvisna od tega, katera od dejstev (ki sta jih zatrjevali), bosta navedli za podlago zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005049
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 166.. ZKP člen 358, 358-1, 358-3.
kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - stopnja gotovosti - dejanje ni dokazano - objektivna žaljivost - objektivna presoja žaljivosti - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - objektivne in subjektivne okoliščine - vrednostna sodba - politična funkcija
Tako iz izreka sodbe kot iz njenih razlogov skladno izhaja, da sta bili obtoženki oproščeni storitve očitanih kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP in ne iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kot si to napačno razlaga pritožnik. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, da v izreku opisani dejanji, kot se očitata obtoženkama, nimata vseh zakonskih znakov, ampak je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da obtoženkama ni moč s stopnjo gotovosti očitati, da sta storili očitani kaznivi dejanji. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč oprostilna sodba iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP izreče le, če dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer se upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa vsebina izvedenih dokazov.
Prvostopenjsko sodišče je v točkah 7 in 9 tehtno pojasnilo, zakaj ni dokazano, da sta obtoženki storili očitani dejanji, pritožba pa tudi neutemeljeno pogreša razloge o vplivu pogojnih trditev na (ne)obstoj storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje razžalitve se glede na ustaljeno sodno prakso sicer res lahko stori tudi s pogojnimi trditvami, vendar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno pojasnilo vpliv takih trditev na dokazanost kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Pomen pogojnih trditev je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem obstoja zaničevalnega namena, ki je v konkretnem primeru odločilno dejstvo, obstoj zaničevalnega namena pa je stvar dejanske presoje, v okviru katere se med drugim upošteva tudi vsebina in način pisanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
Upoštevaje celotno vsebino članka, obseg spornega zapisa glede na celotno besedilo, politično naravo izdanega časopisa in politično funkcijo zasebnega tožilca, kot tudi namen samega prispevka ter način izražanja, iz vsebine spornega zapisa ni razviden namen zaničevanja.