Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala plačo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. člena do 129. člena ZDR-1, kar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
etažna lastnina - aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - pooblastila upravnika - izdaja odločbe brez razpisa naroka - izključitvena tožba
Upravnik sicer lahko v imenu etažnih lastnikov vloži izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika; torej tudi tožbo za plačilo prispevkov v rezervni sklad (peta alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ; primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 263/2015), vendar pa v obravnavani zadevi upravnik ni nastopal v vlogi tožeče stranke, temveč so v tej vlogi nastopali etažni lastniki. Že zaradi tega niti ni bilo mogoče slediti ugovoru tožene stranke v smeri napačne aktivne procesne legitimacije. V konkretnem postopku je upravnik nastopal zgolj direktni zastopnik (v imenu in za račun) tožnikov: etažnih lastnikov.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - ustavitev postopka izbrisa - odločba Ustavnega sodišča - izbrisni razlog - neposlovanje na poslovnem naslovu - neporavnane obveznosti
Sodišče prve stopnje je postopek izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije pravilno ustavilo. Pravilno se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-57/15-13 in U-I-2/16-6 z dne 14. 4. 2016, v kateri je slednje odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ZFPPIPP v postopku izbrisa, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, lahko uveljavlja tudi ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ker pravna oseba še ni nehala poslovati ali ker ima premoženje ali ker ima neporavnane obveznosti. Gre za vsebinsko enak ugovor, kot ga je bilo možno že pred tem uveljavljati v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Pravilna je prvostopenjska presoja o tem, da v obravnavanem primeru ni bilo kršeno ne načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ne načelo enake vrednosti dajatev. Navedeni načeli nista uporabni neposredno, saj morajo biti izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od institutov, v katerih sta načeli konkretizirani.
Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve, ker tožena stranka obveznosti po Pogodbi ne more več izpolniti, češ da počivališče B. "očitno nikoli ne bo zgrajeno". Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bodo sporne pogodbene obveznosti tožene stranke zapadle ob izgradnji počivališča B. Upoštevajoč odsotnost določitve roka, v katerem naj bi tožena stranka počivališče zgradila, ter dejstvo, da je Pogodba sklenjena za nedoločen čas, pa pritožbene navedbe, da je izgradnja počivališča povsem "v zraku" ter da je nejasno, ali bo do tega sploh kdaj prišlo, ne morejo spremeniti pravilnosti izpodbijane odločitve.
Dogovor pravdnih strank o plačilu nadomestila je dopusten in sklenjen v okviru avtonomije pogodbenih stran.
OZ člen 435, 435/1, 619, 620, 620/3, 621, 621/2, 634, 634/1, 634/2.
podjemna pogodba - prodajna pogodba - skrite napake stvari - odgovornost podjemnika za skrite napake - predpostavke odgovornosti - obvestilo o napaki - vzrok za napako
Ena izmed predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake je, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Ta predpostavka se domneva. Zato se lahko podjemnik odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.
Glede na to, da je bil dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Toženec bi po sklenjenem dogovoru moral še plačati posamezni obrok v višini 400,94 EUR do dne 30. 12. 2014, 30. 1. 2015, 30. 2. 2015, 30. 3. 2015, 30. 4. 2015, 30. 5. 2015, 30. 6. 2015, 30. 7. 2015, 30. 8. 2015, 30. 9. 2015, 30. 10. 2015, 30. 11. 2015, 30. 12. 2015 in 30. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo plačilu zakonskih zamudnih obresti od obrokov, s katerimi je bil toženec v zamudi in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005850
ZPP člen 19, 339, 339/2, 339/2-4.. ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.
absolutna bistvena kršitev določb postopka - stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - nepremoženjska škoda
V konkretnem primeru je bila drugotožena stranka (le) investitor in naročnik gradnje, ki je storitve gradnje prenesla na druge izvajalce (prvotoženo stranko in druge izvajalce), zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. Zato delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko kot investitorja oziroma naročnika.
Tožnik je pripravljal teren za polaganje kulir plošč tako, da je ravnal površino z grabljami, pri čemer je hodil vzvratno, kar je bilo glede na naravo dela tudi edini možen način izvedbe. Tožnik je vedel, da so se na gradbišču jaški vsakodnevno odkrivali in prekrivali, in so bili torej jaški včasih odkriti, včasih pa pokriti. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, ker naj od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da se bo za vsak korak obrnil nazaj in preverjal, ali je določen jašek pokrit ali ne. Tožnik je delno prispeval k nastanku nezgode, saj bi ob zavedanju, da so na gradbišču jaški včasih odkriti, moral ravnati previdneje in se pri vzvratni hoji vsake toliko časa prepričati, ali stopa proti odprtemu ali zaprtemu jašku. Pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek k nastanku nezgode zato ocenjuje na 10 %.
Čeprav je bil rok za sklic skupščine formalno upoštevan, so bile dejanske okoliščine takšne, da so tožniku onemogočale pravočasno seznanitev s sklicem skupščine in z dnevnim redom, ki se bo na skupščini obravnaval.
Drugi pogoj za razveljavitev sklepa skupščine po 2. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1 pa je, da je kršitev zakona oziroma statuta vplivala na veljavnost sklepa. Odločilno vprašanje je torej, ali bi bil enak sklep sprejet tudi, če kršitve ne bi bilo (in bi v obravnavanem primeru tožnik pravočasno prejel vabilo).
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
ZZVZZ-UPB3 člen 15, 15/1, 15/1-1, 78, 78/2.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 11/4, 11/5.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - delovno razmerje
V okoliščinah konkretnega primera, ko je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in zavarovanko 4. 6. 2015 že podpisana, ne pa tudi izročena zavarovanki, pa jo je tožnik, še preden naj bi 8. 6. 2015 začela delati, istega dne obvestil, da pri njemu ne bo delala, je za rešitev zadeve bistveno vprašanje, ali je delovno razmerje, ki bi bilo podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje, sploh nastalo. Gre za vprašanje, ali je sicer podpisana pogodba o zaposlitvi, sploh začela učinkovati. To vprašanje je ob zmotnem materialno pravnem izhodišču, da je v obravnavanem primeru po podpisu pogodbe prišlo do nezakonite ustne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ostalo odprto, čeprav bi ga bil kot predhodno že v predsodnem upravnem postopku dolžan razčistiti toženec. Če delovno razmerje ni nastalo, ker podpisana pogodba o zaposlitvi, ni začela učinkovati, ni moglo nastati niti pravno razmerje, ki bi bilo podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje. Delovno razmerje, ki ni nastalo, ni moglo niti nezakonito prenehati.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. ZDD-1 člen 27, 31, 32.. ZKP člen 150, 150/2, 155, 155/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zasledovanje, opazovanje in fotografiranje oškodovanca po detektivu - detektiv - nezakonito pridobljeni dokazi
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni imel odobritve pristojnega zdravnika za opravljanje pridobitne dejavnosti in za zapustitev kraja bivanja, kot mu je tožena stranka utemeljeno očitala v zvezi s kršitvijo z dne 6. 6. 2016. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Nadzor tožnikovega bolniškega staleža dne 1. 6 in 6. 6. 2016 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje potekal tako, da je detektiv v obeh dnevih poklical tožnika in se z njim dogovoril za prodajo rezervnih delov. Opisani način, na podlagi katerega sta detektiva prišla do informacij, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost, tj. da sta izvedla odkup rezervnega dela, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja navideznega odkupa, kot enega izmed prikritih preiskovalnih ukrepov, določenega v 155. členu ZKP.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nadomestilom v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je upravičen tožnik kot izvajalec na izvedbah iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Pravilno je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve po sprejemu sprememb Pravilnika iz leta 2008, zaradi česar je bilo treba pri presoji njegove upravičenosti do tega nadomestila upoštevati pravilnik v besedilu, veljavnem v času upokojitve, torej tudi njegove spremembe iz leta 2008.
Spremembe Pravilnika niso v neskladju z ZASP, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, v čem naj bi bilo navedeno neskladje. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka spremenila do tedaj veljavno ureditev, po kateri so bili nekdanji delavci - izvajalci upravičeni do plačila nadomestila v obliki odpravnine v višini od 20 do 50 % zadnje neto plače za vsako leto redne zaposlitve pri A., in sprejela manj ugodno ureditev, ne pomeni takega neskladja. To, da je od leta 2008 pripadajoče nadomestilo nižje od tistega, ki bi tožniku pripadalo po prvotnem Pravilniku, ne dokazuje, da je to nadomestilo neustrezno in nepravično.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita zato, ker ni bil osebno navzoč, ko je o njegovem ugovoru zoper ocenjevalni list odločala komisija za preizkus ocene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v telefonskem pogovoru med A.A. in tožnikom 6. 3. 2015 tožnik ni izrazil želje po osebni udeležbi na zasedanju komisije, zaradi česar je ta lahko odločala o njegovem ugovoru v njegovi odsotnosti. Iz tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS namreč izhaja, da ima javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, sicer res pravico do udeležbe v preizkusu, kar pa ne pomeni, da je njegova udeležba obvezna ali da je pogoj za zakonitost postopka preizkusa ocene.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni pristojno za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti, pač pa lahko pri postopku preverjanja njene zakonitosti preizkusi le njeno objektivnost in nepristranskost, kar je tudi storilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005703
ZDR člen 33, 34, 184.. OZ člen 131.. ZVZD člen 5, 9, 14, 15, 23, 24.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, kamor sodi tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja. Prisojeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005854
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 149, 150, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je tožnik v škodnem dogodku utrpel zgolj lahko poškodbo, zaradi katere je po ugotovitvah izvedenke medicinske stroke trpel bolečine v skupnem trajanju mesec in deset dni. Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo tudi vse ugotovljene neugodnosti, saj nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin, zlasti izjemno močne bolečine ob škodnem dogodku. Ob tem je upoštevalo tudi, da je imel tožnik težave med spanjem, pri čemer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožniku pravilno priznalo 3.000,00 EUR kot pravično odškodnino.
najemna pogodba za poslovni prostor - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - odstop od pogodbe - če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova
Določilo 102. člena OZ ureja položaj, ko je ena stranka zavezana izpolniti obveznost pred drugo. V konkretnem primeru pa za tak položaj ni šlo, temveč je šlo za dalj časa trajajoče razmerje, kjer sta se stranki zavezali svoje medsebojne obveznosti poravnavati sproti.
invalidska pokojnina - odločitev o pravdnih stroških
V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor. Vrste storitev in število točk za posamezne storitve v tem sporu so urejene v VII. poglavju OT, poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitve v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje, niti priznavanje stroškov po Tarifni številki 39. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Razlaga oz. tolmačenje Tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016, glede na 19. člen ZOdv brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje in objave v Uradnem listu, za sodišče ni zavezujoča.
ugovor zoper plačilni nalog - pravno sredstvo zoper odločitev pritožbenega sodišča - obveznost plačila sodne takse
Pravno sredstvo dolžnice zoper sklep pritožbenega sodišča je vloženo v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse po ZST-1. Ker se v takšnem postopku v skladu s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1 sodna taksa ne plača, jo je prvostopenjsko sodišče nepravilno pozvalo na njeno plačilo.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 1. odstavek 4. člena ZDR-1 in prepisalo, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih delodajalca, vendar pa so razlogi za odločitev, da je tožnik delo po 20. 5. 2015 opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri toženki, po njenih navodilih in nadzorom in ima vse elemente delovnega razmerja po tej zakonski določbi, tako pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti.
Iz navedb tožeče stranke izhaja, da od prvotoženca zahteva plačilo 149.700,96 EUR, ker se je neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika tožeče stranke, čeprav od poteka mandata z dne 13. 12. 2006 dalje ni bil več upravičen za poslovodenje tožeče stranke in posledično tudi ne za odrejanje nakazil denarnih sredstev. Zatrjuje, da prvotoženec ni imel pravne podlage za izplačilo razlike neto plače in za izplačilo odpravnine. Predmet spora v tej zadevi so neupravičeno izplačane razlike v plači, odpravnina in drugi prejemki, ki si jih je prvotoženec kot domnevno zakoniti zastopnik tožeče stranke izplačal. Pritožba se utemeljeno sklicuje, da gre v predmetni zadevi za individualni delovni spor, saj gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče.