CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005850
ZPP člen 19, 339, 339/2, 339/2-4.. ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.
absolutna bistvena kršitev določb postopka - stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - nepremoženjska škoda
V konkretnem primeru je bila drugotožena stranka (le) investitor in naročnik gradnje, ki je storitve gradnje prenesla na druge izvajalce (prvotoženo stranko in druge izvajalce), zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. Zato delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko kot investitorja oziroma naročnika.
Tožnik je pripravljal teren za polaganje kulir plošč tako, da je ravnal površino z grabljami, pri čemer je hodil vzvratno, kar je bilo glede na naravo dela tudi edini možen način izvedbe. Tožnik je vedel, da so se na gradbišču jaški vsakodnevno odkrivali in prekrivali, in so bili torej jaški včasih odkriti, včasih pa pokriti. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, ker naj od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da se bo za vsak korak obrnil nazaj in preverjal, ali je določen jašek pokrit ali ne. Tožnik je delno prispeval k nastanku nezgode, saj bi ob zavedanju, da so na gradbišču jaški včasih odkriti, moral ravnati previdneje in se pri vzvratni hoji vsake toliko časa prepričati, ali stopa proti odprtemu ali zaprtemu jašku. Pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek k nastanku nezgode zato ocenjuje na 10 %.
Ključno za storitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 sta vsebina, s katero posameznik v pravnem prometu nekaj dokazuje in vrsta listine, na kateri se ta dokaz nahaja.
ZZVZZ-UPB3 člen 15, 15/1, 15/1-1, 78, 78/2.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 11/4, 11/5.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - delovno razmerje
V okoliščinah konkretnega primera, ko je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in zavarovanko 4. 6. 2015 že podpisana, ne pa tudi izročena zavarovanki, pa jo je tožnik, še preden naj bi 8. 6. 2015 začela delati, istega dne obvestil, da pri njemu ne bo delala, je za rešitev zadeve bistveno vprašanje, ali je delovno razmerje, ki bi bilo podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje, sploh nastalo. Gre za vprašanje, ali je sicer podpisana pogodba o zaposlitvi, sploh začela učinkovati. To vprašanje je ob zmotnem materialno pravnem izhodišču, da je v obravnavanem primeru po podpisu pogodbe prišlo do nezakonite ustne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ostalo odprto, čeprav bi ga bil kot predhodno že v predsodnem upravnem postopku dolžan razčistiti toženec. Če delovno razmerje ni nastalo, ker podpisana pogodba o zaposlitvi, ni začela učinkovati, ni moglo nastati niti pravno razmerje, ki bi bilo podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje. Delovno razmerje, ki ni nastalo, ni moglo niti nezakonito prenehati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005060
KZ-1 člen 86, 86/12, 186, 186/1. ZKP člen 129.a.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - odmera kazni - okoliščine za odmero kazni - obsojenčevo zdravstveno stanje - nadomestna izvršitev kazni zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
pravica iz pokojninskega zavarovanja - prijava v zavarovanje - poklicno zavarovanje - zastaranje
Tožnik v tem sporu zahteva priznanje pravice do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik v prevzgojnem domu, kljub spremembam akta o sistemizaciji, dejansko vseskozi opravljal enako delo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je ob upoštevanju predpisov, ki urejajo pokojninsko zavarovanje delavcev, ter 4. člena Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, bistven dejanski obseg neposrednega operativnega dela zaposlenega z mladoletniki kot zaprtimi osebami in ne formalni obseg nalog, povezanih s takšnim delom, kot je določen v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.
Glede na to, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012), terjatev ni zastarala.
Dejanske razmere v posameznem tipu zavoda za prestajanje kazni zapora, ki jih sodišče prve stopnje niti ni podrobneje ugotavljalo, ne morejo biti razlog za odreditev prestajanja kazni v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nadomestilom v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je upravičen tožnik kot izvajalec na izvedbah iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Pravilno je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve po sprejemu sprememb Pravilnika iz leta 2008, zaradi česar je bilo treba pri presoji njegove upravičenosti do tega nadomestila upoštevati pravilnik v besedilu, veljavnem v času upokojitve, torej tudi njegove spremembe iz leta 2008.
Spremembe Pravilnika niso v neskladju z ZASP, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, v čem naj bi bilo navedeno neskladje. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka spremenila do tedaj veljavno ureditev, po kateri so bili nekdanji delavci - izvajalci upravičeni do plačila nadomestila v obliki odpravnine v višini od 20 do 50 % zadnje neto plače za vsako leto redne zaposlitve pri A., in sprejela manj ugodno ureditev, ne pomeni takega neskladja. To, da je od leta 2008 pripadajoče nadomestilo nižje od tistega, ki bi tožniku pripadalo po prvotnem Pravilniku, ne dokazuje, da je to nadomestilo neustrezno in nepravično.
kolektivni delovni spor - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zaradi umika predloga, o stroških postopka pa je odločilo na podlagi 158. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je s sprejemom novega pravilnika, ki je v celoti nadomestil izpodbijanega, je predlagatelj dosegel prav tisto, kar je z vložitvijo predloga zasledoval - razveljavitev in s tem neuporabo spornih členov pravilnika. Razlog, zakaj je nasprotni udeleženec sprejel novi pravilnik, ni pomemben. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je bila vložitev predloga potrebna in da je zato predlagatelj upravičen do potrebnih stroškov sodnega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 1. odstavek 4. člena ZDR-1 in prepisalo, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih delodajalca, vendar pa so razlogi za odločitev, da je tožnik delo po 20. 5. 2015 opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri toženki, po njenih navodilih in nadzorom in ima vse elemente delovnega razmerja po tej zakonski določbi, tako pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti.
najemna pogodba za poslovni prostor - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - odstop od pogodbe - če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova
Določilo 102. člena OZ ureja položaj, ko je ena stranka zavezana izpolniti obveznost pred drugo. V konkretnem primeru pa za tak položaj ni šlo, temveč je šlo za dalj časa trajajoče razmerje, kjer sta se stranki zavezali svoje medsebojne obveznosti poravnavati sproti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita zato, ker ni bil osebno navzoč, ko je o njegovem ugovoru zoper ocenjevalni list odločala komisija za preizkus ocene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v telefonskem pogovoru med A.A. in tožnikom 6. 3. 2015 tožnik ni izrazil želje po osebni udeležbi na zasedanju komisije, zaradi česar je ta lahko odločala o njegovem ugovoru v njegovi odsotnosti. Iz tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS namreč izhaja, da ima javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, sicer res pravico do udeležbe v preizkusu, kar pa ne pomeni, da je njegova udeležba obvezna ali da je pogoj za zakonitost postopka preizkusa ocene.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni pristojno za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti, pač pa lahko pri postopku preverjanja njene zakonitosti preizkusi le njeno objektivnost in nepristranskost, kar je tudi storilo.
Ob upoštevanju zatrjevanega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (peti odstavek 11. člena ZST-1) je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati takso za postopek s pritožbo in predlog za obnovo postopka v skupni višini 88,00 EUR.
Stranka predlog za oprostitev plačila sodnih taks lahko vloži kadarkoli, ne glede na to, da taksna obveznost še ni nastala. Sklep o morebitni oprostitvi, odlogu ali odobritvi obročnega plačila taks, učinkuje od dneva, ko je vložen predlog za oprostitev in za vse taksne obveznosti, ki so oziroma bodo nastale kasneje (prvi odstavek 13. člena ZST-1). Sklep o oprostitvi plačila taks lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati (tretji in četrti odstavek 13. člena ZST-1).
URS člen 76.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic člen 3.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sindikalni zastopnik
Ni predvideno sodno presojanje s strani delodajalca zatrjevane neskladnosti odločitve organa sindikata (predsedstva) z notranjimi pravili oziroma statutom. Sindikat kot posebna vrsta društev funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta), ki ima naravo zasebnopravnega akta in ki določa tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja s sindikatom. Ob spoštovanju zakonitosti imajo sindikati (organi) možnost, da svobodno in avtonomno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihov sindikat pri delodajalcu. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob zatrjevanih nepravilnostih v postopku statutarnega imenovanja s strani delodajalca ne upoštevalo izbire sindikalnega predstavnika, ki naj zastopa ekonomske in socialne interese njegovih članov oziroma delavcev. V tem sporu o prenehanju delovnega razmerja je tako bistveno, da je bil tožnik s sklepom predsedstva sindikata imenovan na funkcijo sekretarja.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo skladnost akta o imenovanju tožnika s statutom sindikata in s tem v zvezi ugotovilo tožnikovo odgovornost za njegovo imenovanje s strani kolegijskega organa sindikata. Če je predsedstvo sindikata ravnalo v nasprotju s statutom, posledice takšnega ravnanja ne more nositi tožnik. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je utemeljeno zanesel na odločitev organa sindikata. Za napačno interpretacijo določb statuta tega organa ne more odgovarjati tožnik, ki se ni sam imenoval na funkcijo sekretarja. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnik s tem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
denarna socialna pomoč - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznega predloga
Po ustavosodni in sodni praksi obstoji načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Za zavrnitev izvedbe morajo obstajati sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče ni dolžno izvajati le dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.
Tožnika sta svoje zaslišanje predlagala za ugotovitev obstoja elementov (zlasti subjektivnih), relevantnih za obstoj zunajzakonske skupnosti med njima. Zavrnitev njunega zaslišanja v okoliščinah konkretnega primera z utemeljitvijo, da naj bi se z izvedenimi dokazi sodišče prve stopnje že prepričalo o nasprotnem, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kršitev načela kontradiktornosti in nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005801
OZ člen 149, 150, 153, 153/1, 179.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Delo na stroju - z vrtečimi valji premera 30 cm pomeni povečano nevarnost za nastanek poškodbe.
V zvezi s tožnikovim soprispevkom v smislu 153. člena OZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik z desno roko naslonil na valje, ob tem pa pritisnil na nožno stikalo in aktiviral pogon, kar je ocenilo kot 50 % prispevek tožnika. V zvezi s tem je upoštevalo predvsem izpoved priče, vodje oddelka za konfekcijo, da se je tožnik očitno naslonil na pogonski valjček in nato tudi pohodil pedalko. Tudi tožnik je izpovedal, da je ob menjavi kasete moral stopiti na nožni pedal, zato je utemeljen zaključek, da je ravno na takšen način sam prispeval, da mu je stroj zagrabil desno podlaht. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je tožnik šele po štirih mesecih od nezgode odšel k zdravniku, kar naj bi po mnenju tožene stranke prispevalo k raztrganju mišice.
Tožnik je samostojni podjetnik in si sam odreja delo; delo, ki izhaja iz vpisa je zgolj administrativno, vodstveno, organizacijsko in nadzorno in ga je zmogel oblikovati tudi tako, da ga je razporejal preko celotnega delovnega dne, torej da ga je lahko prekinil z odmori ob utrujenosti. Sam si je narekoval tempo in ritem dela. Ocena izvedenca je bila, da nadaljnja časovna razbremenitev glede na opis dela iz ocene tveganja, ni bila potrebna. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejelo. Ne glede na sprejeto izvedensko mnenje, pa je menilo, da tožnik tudi po 6. 8. 2016 (do 29. 9. 2016) ni bil sposoben za delo za polni delovni čas. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča nima podlage ne v ugotovljenem dejanskem stanju, ne v materialnem pravu.
Pravica družbenika do informacij in vpogleda kot samostojna pravica obenem služi učinkovitemu izvrševanju družbenikovih preostalih članskih in tudi premoženjskih pravic v družbi, kar brez ustreznih informacij največkrat sploh ni mogoče.
Zahteva družbenika se lahko nanaša na katerekoli zadeve družbe. Med take zadeve pa informacije o posredovanju delavcev, s čimer se nasprotni udeleženec ukvarja, nedvomno spadajo.