mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna
ZUP člen 219. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
razlastitev - delna odločba - pravni interes - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno.
Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo.
S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki izreka izpodbijane delne odločbe ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi (glede na določbo 2. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes
Izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.
brezplačna pravna pomoč - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Za presojo o neobstoju procesnih predpostavk je bistvena okoliščina, da je tožnica tožbo vložila še preden se je iztekel dvomesečni rok iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 (in 60-dnevni rok, ki ga je toženka kot rok, v katerem odloči župan o pritožbi, navedla na seznamu z dne 3. 6. 2024). Ta je začel teči z vložitvijo tožničine pritožbe dne 18. 10. 2024, kar narekuje zaključek, da je tožnica preuranjeno vložila tako zahtevo toženki z dne 18. 11. 2024 kot tožbo v tej zadevi dne 3. 12. 2024.
pritožba - zavrženje pritožbe - odvzeta poslovna sposobnost - zakoniti zastopnik - center za socialno delo kot skrbnik - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - kolizijski skrbnik
Kot je sodišče že pojasnilo v izpodbijanem sklepu, ni mogoče slediti zahtevi tožnice za postavitev posebnega skrbnika, saj tožnica že ima določenega skrbnika, nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z delom skrbnika pa samo po sebi še ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega skrbnika. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za situacijo, ko bi šlo za očitno nasprotje interesov (kolizijo) med interesi skrbnika in tožnice.
Upoštevajoč dejstvo, da tožnica nima poslovne sposobnosti za vložitev pritožbe, njen skrbnik pa vložitve pritožbe ni odobril, je sodišče ob primerni uporabi 80. člena ZPP v povezavi z 78. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po presoji sodišča tožnik obstoja škode in njene težke popravljivosti v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ni izkazal s stopnjo verjetnosti, saj je zgolj pavšalno navedel, da bi mu bila po njegovem prepričanju z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda. Tožnik torej ni z ničemer izkazal, zakaj bi izvršitev izpodbijanega sklepa zanj predstavljala težko popravljivo škodo.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo
Tožeča stranka je po oceni sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bili odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu in s tem o izpodbijani odločbi, ne more nadomestiti z novimi, saj na lokaciji teh objektov trenutni prostorski akt ne določa več lokacije za postavitev objektov za oglaševanje. Sodišče tudi ugotavlja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi lahko posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. Kot izhaja iz tožbe, tožeča stranka zatrjuje, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili potrebni pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni. O teh vprašanjih, vsekakor spornih glede na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, bo sodišče odločalo v glavnem sporu. Če bi bili objekti odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo o sporu, bi bilo sodno varstvo lahko izvotleno, saj tožeča stranka tudi v primeru uspeha s tožbo objektov ne bi mogla ponovno postaviti zaradi sprememb prostorskega akta.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba
Ker v obravnavani zadevi zaradi spremenjenih prostorskih predpisov po realizaciji izpodbijane odločbe vzpostavitev v prejšnje pravno stanje nesporno ne bi bila več mogoča, je za ohranitev učinkovitosti sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s to tožbo, potrebo izvrševanje izpodbijane odločbe zadržati. V nasprotnem primeru bi pravno varstvo v upravnem sporu izgubilo vsak smisel, tožnici pa bi bila s tem kršena z Ustavo zajamčena pravica do sodnega varstva, saj se ta pravica lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.
Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo poznejši uspeh v postopku. Posledica izrečenega ukrepa, katere vzrok je spremenjena normativna ureditev, lahko vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere zagotovitev je namen začasne odredbe.
ZKUASP člen 13, 13/1, 13/1-12, 22, 22/1, 25, 25/1, 25/1-16. ZUP člen 43. ZUS-1 člen 17, 20, 20/3, 20/4, 20/7, 36, 36/1, 36/1-3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - priznanje statusa stranskega udeleženca
Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.
ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.
Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.
V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - stroški odvetnika - pravni interes - neobrazložena odločba - sklenitev sodne poravnave
Po mnenju sodišča je pravilno stališče toženke, da je predlog za sodno poravnavo že po naravi stvari del sodne poravnave, za katero je v tar. št. 3 OT izrecno predpisana nagrada, ki je bila v konkretnem primeru tožniku priznana v višini 2.000 točk. Po presoji sodišča tako ni podlage za to, da bi se odvetniku za sestavo predloga za sklenitev sodne poravnave še dodatno priznala nagrada po tar. št. 20/1 OT, saj je očitno, da po vsebini ne gre niti za obrazložen odgovor na tožbo niti za obrazloženo vlogo niti za ugovor zoper plačilni nalog.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
Ker tožnik storitev potrošniškega kreditiranja ne opravlja več, v času odločanja v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njegovi tožbi ugodeno, pravnega položaja ne more izboljšati.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnika tudi po pozivu sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 v danem roku in vse do dneva izdaje tega sklepa nista popravila tožbe v skladu z napotili sodišča iz poziva sodišča, je bila tožba nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
poseg v človekove pravice - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu
Zahtevo, da morajo biti pred začetkom upravnega spora, ki se začne s tožbo, izčrpana redna pravna sredstva zoper upravni akt, določa prvi odstavek 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni storila. Po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila.
ZPP člen 80, 81, 81/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
tožba - skrbništvo - odvzeta poslovna sposobnost - zakoniti zastopnik - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - zavrženje tožbe
Upoštevajoč dejstvo, da tožnica nima procesne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njen skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP tožbo zavrglo.
Glede tožničine zahteve za postavitev posebnega skrbnika sodišče še pojasnjuje, da le-temu ni sledilo, saj tožnica že ima določenega skrbnika, nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z delom skrbnika pa samo po sebi še ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega skrbnika. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, ko bi šlo za očitno nasprotje interesov (kolizijo) med interesi skrbnika in tožnice.
subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu
Upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic je subsidiarne narave tudi v tem smislu da ga je na podlagi 4. člena ZUS-1 mogoče sprožiti samo, če ni (bil) možen upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravne akte javno-pravnih aktov, ki so v tožbi omenjeni kot tožene stranke, ali če tožnik ni imel pravnega sredstva zoper prvostopenjske upravne akte v upravnem postopku na drugostopenjski upravni organ.
Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
30 dnevni rok za vložitev tožbe je treba šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.
zavarovalni nadzor - sodno varstvo v upravnem sporu - nerazumljiva tožba - odprava pomanjkljivosti v tožbi - zavrženje tožbe
Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim (jasno) navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.