Sodišče je že predhodno, tj. 23. 6. 2026 prejelo tožnikovo tožbo, ki jo je tožnik naperil zoper isti sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, tj. sklep št. 2142-4303/2025/42 (1221-06) z dne 18. 6. 2026. Zahtevka v zadevi I U 1229/2026 in v obravnavani zadevi sta istovetna. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in je bilo torej o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka.
Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil.
Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil že več kot dva mesca, je v obravnavani zadevi izkazana.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.