brezplačna pravna pomoč - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Za presojo o neobstoju procesnih predpostavk je bistvena okoliščina, da je tožnica tožbo vložila še preden se je iztekel dvomesečni rok iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 (in 60-dnevni rok, ki ga je toženka kot rok, v katerem odloči župan o pritožbi, navedla na seznamu z dne 3. 6. 2024). Ta je začel teči z vložitvijo tožničine pritožbe dne 18. 10. 2024, kar narekuje zaključek, da je tožnica preuranjeno vložila tako zahtevo toženki z dne 18. 11. 2024 kot tožbo v tej zadevi dne 3. 12. 2024.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo
Tožeča stranka je po oceni sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bili odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu in s tem o izpodbijani odločbi, ne more nadomestiti z novimi, saj na lokaciji teh objektov trenutni prostorski akt ne določa več lokacije za postavitev objektov za oglaševanje. Sodišče tudi ugotavlja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi lahko posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. Kot izhaja iz tožbe, tožeča stranka zatrjuje, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili potrebni pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni. O teh vprašanjih, vsekakor spornih glede na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, bo sodišče odločalo v glavnem sporu. Če bi bili objekti odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo o sporu, bi bilo sodno varstvo lahko izvotleno, saj tožeča stranka tudi v primeru uspeha s tožbo objektov ne bi mogla ponovno postaviti zaradi sprememb prostorskega akta.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba
Ker v obravnavani zadevi zaradi spremenjenih prostorskih predpisov po realizaciji izpodbijane odločbe vzpostavitev v prejšnje pravno stanje nesporno ne bi bila več mogoča, je za ohranitev učinkovitosti sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s to tožbo, potrebo izvrševanje izpodbijane odločbe zadržati. V nasprotnem primeru bi pravno varstvo v upravnem sporu izgubilo vsak smisel, tožnici pa bi bila s tem kršena z Ustavo zajamčena pravica do sodnega varstva, saj se ta pravica lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.
Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo poznejši uspeh v postopku. Posledica izrečenega ukrepa, katere vzrok je spremenjena normativna ureditev, lahko vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere zagotovitev je namen začasne odredbe.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
zavarovalni nadzor - sodno varstvo v upravnem sporu - nerazumljiva tožba - odprava pomanjkljivosti v tožbi - zavrženje tožbe
Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim (jasno) navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku
Začasna odredba, kot jo je tožnik predlagal, že pojmovno ni mogoča. Če bi sodišče z začasno odredbo določilo kot tožnikovo prebivališče B., bi bilo to isto, kot da bi ugodilo tožbenemu zahtevku v sporu polne jurisdikcije, torej da bi odločilo o sami pravici, ki je predmet tega upravnega spora.
javni poziv - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe
Kljub temu, da gre po obrazloženem pri dodeljevanju priveznih mest v A. za javnopravno zadevo, sodišče ugotavlja, da je tožbo v tem upravnem sporu treba zavreči. ZUP v 4. členu določa, da je treba upravni postopek smiselno uporabljati tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pomeni, da bi morala toženka o tožnikovi vlogi (kot tudi o drugih vlogah) za dodelitev priveza odločiti z upravnim aktom, izdanim ob smiselni uporabi določb ZUP (glej zlasti 213. člen) o upravni odločbi, ta upravni akt pa bi tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu. Navedeno pa izključuje dopustnost tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021 ter sklepa Upravnega sodišča I U 1689/2016 z dne 5. 12. 2016 in I U 1436/2021 z dne 7. 10. 2021). Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je namreč mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo, z vidika njegove učinkovitosti ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 185/2024 z dne 16. 10. 2024)
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZKZ člen 72, 72/2. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
tožba v upravnem sporu - komasacija - rok za vložitev tožbe - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je ugotovilo, da iz vročilnice (C1 v sodnem spisu) izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-51/2024-4 z dne 22. 7. 2024, s katero je bil postopek v zadevi končan, vročena dne 31. 7. 2024. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 30. 8. 2024, tožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 16. 9. 20241, torej po poteku zakonsko določenega roka. Iz drugega odstavka 72. člena ZKZ izhaja, da se reševanje pritožb in upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom šteje za nujno. Iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS pa izhaja, da v zadevah, za katere zakon določa, da so nujne, procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja.
Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil.
Odločanje o začasni odredbi zahteva "restriktiven pristop". Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva.
Tožnik mora v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi.
Škoda mora biti resna in mora tožniku neposredno groziti, podana pa mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti, s stopnjo verjetnosti pa je treba oceniti tudi javno korist.
ZIS člen 3a, 110, 110/1. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZDavP-2 člen 213a, 213a-6, 215, 240. Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 12, 12/1.
davčna izvršba - odločba o prekršku - globa za prekršek - davčna obveznost - prirejanje spletnih iger na srečo brez koncesije vlade - upravni akt - enoten izvršilni naslov
Enotni izvršilni naslov po presoji sodišča izpolnjuje formalni pogoj za pojem upravnega akta, saj te akte izdaja državni organ - Finančna uprava Republike Slovenije, in sicer v okviru izvrševanja upravne funkcije (tj. ne gre za odločitev sodnih ali zakonodajnih organov, ampak gre za akt, izdan zaradi pridobitve pomoči tujih organov pri izterjavi denarnih terjatev, ki ne izvirajo ex iure gestionis, ampak pomenijo oblastveno odločitev). Prav tako je izpolnjen tudi materialni pogoj, saj izdajanje enotnih izvršilnih naslovov temelji na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu1, tj. na 6. točki 213.a člena in prvem odstavku 234. člena ZDavP-2. Obenem pa se z enotnimi izvršilnimi naslovi odloči o materialnopravno določenih obveznostih dolžnikov, ki so lahko stranka v postopku njihove izdaje, s čimer je poseženo v pravni položaj takšnih dolžnikov. Enotni izvršilni naslov je namreč po 6. točki 213.a člena ZDavP-2 akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi.
Terjatev, ki izhaja iz odločbe o prekršku in nato enako tudi iz EIN, pa po presoji sodišča ne spada v nobeno izmed zgoraj naštetih 1., 2., 3., 4. in 5. točke. Terjatev iz odločbe o prekršku (A4) je prekrškovna globa in z njo povezana sodna taksa, gre torej za sankcijo, izrečeno za prekršek, in pripadke, ki jih je tožniku naložil prekrškovni organ. Splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških ureja ZP-1 (prvi odstavek 1. člena ZP-1). Že na tej podlagi je mogoče izključiti, da bi šlo za davščino v smislu 215. člena ZDavP-2.
Pri tožniku izrečeni globi tudi ne gre za davek ali carino, niti za ukrep v okviru evropskih skladov, niti za dajatev v okviru skupnega trga v sektorju sladkorja, niti za nobeno od vrst dajatev, povezanih z davki, carinami ukrepi v okviru skladov ali dajatev v sektorju sladkorja; prav tako tudi ne gre za takso oz. pristojbino v zvezi s postopki glede davkov ali carin, niti za pripadke, povezane s prej naštetimi davščinami. Glede na navedeno tožnik po presoji sodišča utemeljeno izpostavlja, da za izdajo EIN na podlagi odločbe o prekršku (A4) ni pravne podlage.
Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik je tekom upravnega spora umrl. Pri odločanju o zakonitosti dokončnega upravnega akta, iz katerega izhaja odločitev, da tožnik nima pravice do osebne asistence, ne gre za odločanje o pravici ali obveznosti, ki lahko preide na pravne naslednike. V obravnavani zadevi gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, zato katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
ZDDV-1 člen 10. ZDPN-2 člen 4, 4/1. ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7, 36/2. ZDavP-2 člen 88, 88/2.
odprava odmerne odločbe po nadzorstveni pravici - nadzorstvena pravica - očitna kršitev materialnega prava - oprostitev plačila DDV - davek na promet nepremičnin - prekinitev postopka - zavrženje tožbe - davek na dodano vrednost (DDV)
Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
Glede na navedeno je toženka zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi tožničina dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd.
upravni spor - pravdna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - skrbnik za poseben primer - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - stroški postopka
Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).
ZTuj-2 člen 64, 76, 76/7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
nastanitev tujca v domu za tujce - odločba o vrnitvi tujca - stalno prebivališče - pravni interes - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe
Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).
Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.
Skladno z opozorilom sodišča v sklepu I U 341/2024-3(k) z dne 8. 5. 2024 je rok za plačilo sodne takse začel teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa. Sklep je bil tožniku vročen 15. 5. 2024, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 30. 5. 2024. Iz uradnega zaznamka uradne osebe izhaja, da taksa za tožbo do dne 23. 1. 2025 ni bila plačana.