Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane odločbe organa prve stopnje ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, tožniku ni bila naložena nobena obveznost, prav tako v izreku odločbe niso bile ugotovljene kršitve zakona, ki bi jih storil tožnik. Čeprav je v obrazložitvi odločbe kot povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti naveden tožnik, saj, kot je že pojasnjeno, zavezuje izrek odločbe, medtem ko njena obrazložitev takega učinka nima.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Ker izpodbijana odločba v trenutku vložitve tožbe še ni bila dokončna, je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil prezgodaj.
Upoštevaje tožnikovo izjavo o tem, da tožbe, ki jo je sodišče v tej zadevi prejelo 19. 8. 2022, ni vložil sam, ampak jo je v njegovem imenu vložil nekdo drug, pri čemer pa tožnik vložitve tožbe naknadno ni odobril (iz njegove izjave prejete 2. 12. 2024 izhaja ravno nasprotno, to je da se s sprožitvijo sodnega postopka nikoli ni strinjal), je sodišče štelo, da je bila tožba v tej zadevi vložena brez tožnikovega pooblastila, pri čemer se tožnik z njeno vložitvijo ne strinja. Glede na to je sodišče ob smiselni uporabi določb 98. člena ZPP ugotovilo, da obravnava tožbe ni dopustna oz. da je tožbo treba zavreči.
Upravno sodišče lahko na podlagi konkretnih okoliščin primera pride do zaključka, da ima tožena stranka, oziroma disciplinski organ, ki lahko izreče sankcijo odvzema pravice opravljati odvetniški poklic javno pooblastilo in da je v konkretni zadevi izpodbijana odločba oblastveni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Disciplinski ukrep odvzema opravljati odvetniški poklic se sme izreči samo za hujše kršitve dolžnosti in tožena stranka je odločila, da je tožnica odgovorna za hujšo kršitev dolžnosti iz 6. točke 77.b. člena Statuta OZ, kar pomeni, da je v zadevi odločal nepristojen organ, ne glede na to, kakšna je bila izrečena sankcija. Namesto, da bi o predmetni sankciji na drugi stopnji odločalo Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov oziroma da bi na prvi stopnji o odgovornosti in sankciji za hujšo kršitev iz 6. točke 77. b člena Statuta odločalo disciplinsko sodišče v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, je na drugi stopnji odločala Disciplinska komisija II. stopnje v sestavi dveh odvetnikov in predstavnice Ministrstva za pravosodje.
V zadevi ni sporno, da tožnica ni bila stranka ali stranska udeleženka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, s katero je bil inšpekcijski zavezanki (ki ni tožnica) izrečen inšpekcijski ukrep, zato ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnice v tem upravnem sporu.