Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.

Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.

Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.

Po presoji sodišča je tožeča stranka obstoj škode in njeno težko popravljivost v primeru izvršitve izpodbijane odločbe izkazala s stopnjo verjetnosti. V predlogu za izdajo začasno odredbe je namreč obstoj težko popravljive škode utemeljevala z dejstvom, da bi rušenje objekta pomenilo tudi škodo na ostalih sosednjih objektih, ki se obravnavanega držijo s skupno steno, in so med drugim v njeni lasti. Hkrati je navedla tudi, da bi poleg škode, ki bi nastala inšpekcijskemu zavezancu (stroški rušenja objekta v višini vsaj 3.000,00 EUR in vrednost objekta v višini 15.000,00 EUR), škoda na ostalih objektih po laični oceni znašala vsaj še 15.000,00 EUR, pojasnila pa je tudi, da objekti stojijo že desetletja.

Ker toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, se zatrjevana dejstva štejejo za neprerekana in dokazana, zato je ob sprejemanju navedenih dejstev kot resničnih po presoji sodišča izkazan obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe, kot temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Odločba o imenovanju v naziv vpliva le na pravni položaj stranke z interesom, ki je javni uslužbenec - uradnik, in ki brez imenovanja v določen naziv uradniških nalog ne more opravljati. Glede na to tožnik za izpodbijanje te odločbe nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zoper odločbo zavrglo.

Na podlagi obrazložitve sklepa Posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima stranka z interesom osem let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti.

Odprava sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in je primerna za položaj generalnega direktorja policije, po veljavni zakonski ureditvi nima nobenih neposrednih pravnih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj stranke z interesom, ki je bila na položaj generalnega direktorja že imenovana z odločbo Vlade RS z dne 7. 9. 2023 (in se v njen položaj lahko poseže le v zakonsko utemeljenih razlogih), še manj pa posledic na pravni položaj tožnika. Tožnik je namreč uvrstitev v izbirni postopek pred funkcionarjem (ministrom za notranje zadeve) že dosegel, s čimer je bila njegova pravica do enake dostopnosti do delovnega mesta izčrpana. Tožnik nima pravice biti ne izbran ne imenovan, saj gre za odločitev, ki je v politični diskreciji ministra za notranje zadeve in Vlade RS. To pomeni, da ponovitev postopka javnega natečaja oz. vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna iz razloga, ker je bil postopek že končan in to z izdajo odločbe Vlade RS o imenovanju stranke z interesom na položaj generalnega direktorja policije še pred vložitvijo te tožbe.

Delovno mesto je bilo tožniku dostopno, saj je bil kot kandidat, ki izpolnjuje natečajne pogoje in je primeren za položaj, uvrščen na seznam kandidatov, ki je bil predložen ministru. Tudi če je bil izbran in imenovan kandidat, glede katerega se je naknadno ugotovilo, da sklep Posebne natečajne komisije, izdan na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU ni zakonit, to še ne pomeni, da delovno mesto tožniku ni bilo dostopno. Nasprotno - dostopno mu je bilo vse do odločitve ministra, ki pa ni pravno vezana, ampak gre za politično diskrecijo. Tudi če minister ne bi izbral stranke z interesom, to še ne pomeni, da bi bil izbran in kasneje s strani Vlade RS imenovan tožnik. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je sporna odločitev Vlade RS tožnika kakorkoli ovirala ali omejevala pri dostopu do delovnega mesta, saj tudi v primeru, če stranka z interesom na posebnem javnem natečaju sploh ne bi sodelovala in bi bil tožnik edini kandidat, tožnik po veljavni pravni ureditvi nima zagotovila, da bi bil po zaključku postopka pred Posebno natečajno komisijo s strani ministra izbran, nato pa še potrjen s strani Vlade RS oz. bi mu bilo z imenovanjem na položaj podeljeno njeno (politično) zaupanje.

Po presoji sodišča je tožnik obstoj škode in njeno težko popravljivost v primeru izvršitve izpodbijane odločbe izkazal s stopnjo verjetnosti. V zahtevi za izdajo začasno odredbe je namreč obstoj težko popravljive škode utemeljeval z dejstvom, da bi mu nastala škoda z izgubo same vrednosti objekta, ter tudi s stroški rušenja objekta.

Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.

Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.

Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.