gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - imisije - škoda na zdravju - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.
Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 27/3-c. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba
Tožba vložena zoper sklep izdan po Dublinski uredbi ne zadrži izvršitve dublinskega sklepa in tudi sama vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ne odloži izvršitve sklepa v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe, ampak šele ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomeni odložilni učinek v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe.
ZJU člen 83, 83/5. ZUS-1 člen 3, 36, 36/1, 36/1-4.
javni uslužbenec - načelnik upravne enote - razrešitev - razlogi za razrešitev - nekrivdni razlogi za razrešitev - akt politične diskrecije - procesne predpostavke za upravni spor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. S tem pa ni več podan njegov pravni interes za tožbo.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZUreP-2 člen 210.
začasna omejitev lastninske pravice - potek časa - pravni interes za tožbo - izguba pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta - ugotovitveni zahtevek
V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbijano tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2.
omejitev lastninske pravice - začasna uporaba tujega zemljišča - procesna predpostavka za tožbo - izpodbojna tožba - poziv sodišča - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine". V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Takšnega zahtevka tožnica ni vložila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi.
Dejstvo, da ZZSDT odločitve oziroma ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za začetek posredovanja delavcev iz BiH, ni uredil na način, da bi gospodarski subjekt, ki je formalno izrazil pristojnemu organu potrebo po zaposlovanju, imel izrecno predpisano pravico do pravnega sredstva oziroma sodno varstvo zoper takšno obvestilo, ne pomeni, da tožnik nima dostopa do sodnega varstva zoper takšno odločitev na podlagi 157. člena Ustave v zvezi z 23. členom Ustave. Tak postopek, če je omenjeno obvestilo izdano, se očitno ne more več nadaljevati in o pravnem interesu delodajalca, ki je izrazil potrebo, je s tem odločeno.
Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je predpisan z zakonom in ne pomeni odvzema pravice do svobodne gospodarske pobude, saj je tožnik navkljub obvestilu lahko zaposloval osebe, na katere se prepoved v ZZSDT ne nanaša. Omejitev je primerna, saj je z njo mogoče uresničevati med drugim tudi cilj zaščite tujih delavcev, kakor tudi spoštovanje podjetniške ali delovno-pravne zakonodaje; omejitev je tudi sorazmerna v ožjem pomenu tako, da lahko dejansko in učinkovito odvrača delodajalca od ponavljanja kršitev.
pritožba v upravnem sporu - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - pravica do sodnega varstva - nedovoljena pritožba v upravnem sporu
Upravni spor je sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), obenem pa tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) pomeni sredstvo, s katerim se uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave). Zato je treba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave torej ne zahteva večstopenjskega sodnega postopka, temveč zagotavlja učinkovito sodno varstvo.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZP-1 člen 53, 53/1.
prekršek neznatnega pomena - pisno opozorilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dokončen upravni akt
Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
davek od dohodkov pravnih oseb - molk organa - molk drugostopenjskega upravnega organa - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.
Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila vstop v šolo in obiskovanje pouka v prostorih šole. Osnovnošolsko izobraževanje je ustavna pravica in dolžnost otrok, obiskovanje pouka in izobraževanje v šoli pa je tudi uzakonjena kot pravica in dolžnost učencev v osnovni šoli. Sodišče zato sodi, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe IV.A poglavja ZOsn, ki urejajo postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev. Toženka je prezrla določbo, da o pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija, katere sestava je določena v 60.c členu ZOsn.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v obravnavanih sklepih, za tožnike ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato je sodišče v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.
brezplačna pravna pomoč - predlog za izločitev uradne osebe - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija sklep o zavrženju predloga za izločitev uradne osebe, ki upoštevajoč ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 2. ZDru-1 člen 14, 14/1. ZDLov-1 člen 18, 19, 22, 65, 65/1.
lovsko društvo - lovska družina - društva - disciplinski ukrep - pristojnost sodišča splošne pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odstop tožbe pristojnemu sodišču
Obravnavana zadeva temelji na civilnopravnem razmerju med društvom kot toženo stranko in tožnikom kot članom tega društva v zvezi z odločitvijo disciplinske komisije društva o prepovedi odstrela živali, zato gre za civilnopravni spor. Na takšno vrsto spora napotuje 14. člen ZDru-1.
Sodno varstvo je zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno za odločanje okrajno sodišče in ne (specializirano) upravno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje pristojnemu okrajnemu sodišču.