V zadevi I U 1180/2026 je upravni spor začel teči preden je začel teči upravni spor v zadevi I U 1208/2026. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se takšna pravda oziroma upravni spor začne, sodišče tožbo zavrže. V zadevi I U 1180/2026 je sodišče sodbo že izdalo, ki pa še ni pravnomočna. V predmetni zadevi so okoliščine iz člena 189. ZPP izkazane, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnica ni izkazala, da bi ji zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Tožnica predlog za izdajo začasne odredbe zmotno utemeljuje na posledicah, ki bi lahko nastale v primeru kršitev prepovedi iz izpodbijane odločbe (tj. na posledicah izrečenih prekrškovnih glob). Predlog za izdajo začasne odredbe bi namreč tožnica morala utemeljevati s posledicami oziroma škodo, ki bi jo povzročilo spoštovanje izrečene prepovedi. Vendar tožnica ne navaja, da bi ji z upoštevanjem prepovedi, izrečene z izpodbijano odločbo, nastala kakšna škoda, niti da bi bila ta težko popravljiva. Nasprotno, tožnica trdi, da dejavnosti, ki naj bi ji bila prepovedana, sploh ni opravljala, kar pomeni, da se z izvršitvijo izpodbijane odločbe, tj. spoštovanjem izrečene prepovedi, tožničin pravni in ekonomski položaj ne bo spremenil. Za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe tudi ni pomembno, kako bo izvršilni organ opredelil bodoča ravnanja tožnice oziroma ali in katera bo štel za kršitev prepovedi, izrečene z izpodbijano odločbo.

Tožnik je obravnavano pritožbo zoper odločbo sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis.

Pritožbo je vložila oseba, ki nima te pravice. Tožnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno opozorjen, da lahko pritožbo vloži le po kvalificirani osebi, prav tako pa je bil opozorjen na pravne posledice zavrženja pritožbe v nasprotnem primeru.

V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.

Izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je zato ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.

Tožnik je zmotno mislil, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je ta narok namenjen presoji zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Želi pa ostati v Centru za tujce. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.

Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Sodišče je že predhodno, tj. 23. 6. 2026 prejelo tožnikovo tožbo, ki jo je tožnik naperil zoper isti sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, tj. sklep št. 2142-4303/2025/42 (1221-06) z dne 18. 6. 2026. Zahtevka v zadevi I U 1229/2026 in v obravnavani zadevi sta istovetna. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in je bilo torej o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Z izpodbijanim sklepom je bil tožnik pozvan k predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja. Tak sklep (še) ne vzpostavlja zavarovanja oziroma ne ustvarja pravnih posledic zavarovanja, saj z njim davčni organ ni omejil ali prepovedal razpolaganja z določenim tožnikovim premoženjem. Z izpodbijanim sklepom tako še ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka.

Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe.