ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2, 27/3. ZVO-1 člen 20, 20/11, 20/12. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 36.
inšpekcijski postopek - ravnanje z odpadno embalažo - odgovornost proizvajalca - pomanjkljiva obrazložitev - kršitev pravil postopka - exceptio illegalis
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Vendar pa se okoliščine te zadeve bistveno razlikujejo od okoliščin, v katerih je bil izdan sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023, saj je tridnevni rok za tožbo v tej zadevi v celoti tekel (in se iztekel) med delovniki. Ker imajo države članice v zvezi z določanjem razumnih rokov in drugih potrebnih pravil za uveljavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito do učinkovitega pravnega sredstva procesno avtonomijo, v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev načelo lojalne razlage.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSICT člen 26, 26/2.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sodni tolmač - preizkus znanja - zavrženje tožbe
Izpodbijani akt, s katerim je bilo tožnici kot sodni tolmački v postopku periodičnega preverjanja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. S tem aktom namreč ni bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za vmesni akt v postopku odločanja o morebitnem izbrisu tožnice iz javnega dela imenika sodnih tolmačev (drugi odstavek 26. člena ZSICT) oziroma o razrešitvi tožnice kot sodne tolmačke (tretji odstavek 26. člena ZSICT v zvezi s 4. točko prvega odstavka 42. člena ZSICT), s katerim bo šele omogočeno ugotavljanje (ne)izpolnjenosti pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti tožnice. Uveljavljanje ugovorov glede upravičenosti odreditve preizkusa je tako pridržano do morebitne odločitve o izbrisu tožnice iz javnega dela imenika sodnih tolmačev oziroma o njeni razrešitvi.
ZUP člen 274. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
ustavitev inšpekcijskega postopka - določitev upravnika - večstanovanjska stavba - pravni interes - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih.
Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.
gradbeno dovoljenje - vloga za legalizacijo gradnje - pravno pomembna dejstva - obrazložena pisna odredba
Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.
Tožena stranka bi morala po prepričanju sodišča, v konkretnem primeru uporabiti 82. člen ZVoz, v okvir katerega spadajo tudi zdravniška spričevala izdana, zaradi podaljšanje vozniškega dovoljenja in pri tem upoštevati njihovo omejeno časovno veljavnost treh let. Tožnik torej utemeljeno očita toženi stranki, da je ob uporabi napačne določbe ZVoz (to je 83. člena), nepravilno sklepala, da ima sporno dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo in (med drugim) na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo organa prve stopnje.
ZDavP-2 člen 101, 101/1. ZUS-1 člen 52. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 30, 37, 37/2.
odpis davčnega dolga - dohodki davčnega zavezanca - nova dejstva in novi dokazi
Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
inšpekcijski ukrep - kmetijsko zemljišče - uporaba kmetijskega zemljišča v drug namen kot za proizvodnjo - izpolnitev obveznosti - izpodbojna tožba - pravni interes
Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 21, 21/3, 24.
odlok - splošni pravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - splošni akt - pravni interes - ustavno sodišče - zavrženje tožbe - začasna odredba - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložena tožba - vsebinsko obravnavanje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do kršitve katerih naj bi prišlo v postopku nastajanja splošnega akta, z dejanskim oziroma formalnim zadrž(ev)anjem njegove objave ter ponovnim odločanjem o sprejemu tega akta na podlagi določbe petega odstavka 33. člena ZLS.
Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke (da je tožba pravočasna, popolna in razumljiva in izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus). Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.
ZOsn člen 60a. ZUP člen 260, 260-1, 260-6. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
obnova postopka - prepis na drugo šolo - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.
upravni spor - stranska udeležba - pravni interes - pravni interes za stransko intervencijo - najemnik nepremičnine - dejanski interes
Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice.
Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke zoper tožnika (na primer odškodnino).
Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila. V upravnem sporu se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila, da bi na njem lahko pojasnila, čemu dokazil ni predložila pravočasno, zato je sodišče štelo, da so dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni.
Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. Davčni organ postopka po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nadzor nad bankami - javna objava - odprava odločbe - pravni interes - zavrženje tožbe
Odprava odločbe Agencije z dne 19. 1. 2023 v celoti, tudi v 2. točki izreka o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju, kar je predmet obravnavanega upravnega spora, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki, pomeni vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljene odločbe z dne 19. 1. 2023, to je v stanje, ko o ugotovitvi kršitve določbe desetega odstavka 296. člena ZTFI-1 in o objavi informacije o izrečenem ukrepu ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravni položaj tožnika je torej takšen, kot da sploh ni izdana odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu, kar je predmet tega postopka. Po presoji sodišča si glede na navedeno pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru tožnik ne more več izboljšati.
ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZP-1 člen 45, 46, 46/1, 59, 59/1.
prekrškovni postopek - odločba o prekršku - pravno sredstvo - sodišče splošne pristojnosti - stvarna pristojnost - okrajno sodišče
Kot izhaja iz tožbe s prilogami, tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških, sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (drugi in tretji odstavek 45. člena ZP-1). V obravnavanem sporu, kjer gre za pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, je sodno varstvo zagotovljeno v postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. Sodišče se je na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru.
varstvo ustavnih pravic - pravica do pritožbe - pravočasnost tožbe - subjektivne in objektivne okoliščine
Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1, je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi. Rok za vložitev tožbe 30 dni prične teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Po stališču sodne prakse je ta rok objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik z dejanjem seznanjen, novejša pravna teorija pa se nagiba k razlagi, da bi bilo potrebno ta rok šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.
Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
V obravnavani zadevi tožnica izpodbija v uvodu navedeno odločbo. S slednjo ji je bila naložena ustavitev gradnje in odstranitev betonske ograje. Dovoljena je bila pritožba (prvi odstavek 13. člena ZUP). Te pa tožnica ni vložila. To je vidno iz upravnega spisa, tako pa je tudi pojasnila toženka. O tem je sodišče seznanilo tožnico in ji omogočilo, da se izjavi. Tožnica se na poziv sodišča ni odzvala. Zaradi neizčrpanja pritožbe pričujoča tožba v upravnem sporu ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče jo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
razrešitev direktorja - predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - začasna odredba - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana
Po presoji sodišča izpodbijani akt o razrešitvi direktorice javnega zavoda ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zato odložitev izvršitve ni mogoča in posledično ne izdaja začasne odredbe. Tudi sicer je bil izpodbijani sklep že izvršen, zato odložitev izvršitve ni mogoča tudi iz tega razloga.
Tožnica je v predlogu merila tudi na izdajo ureditvene začasne odredbe in je sodišče izvedlo tudi to presojo. Tožnica bi v tem primeru morala izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki pa je tožnica ni verjetno izkazala.
tožba - procesne predpostavke za vložitev tožbe - pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka postopka - prenehanje pravne osebe - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zavrženje tožbe
Po določbi 80. člena ZPP, ki se skladno z 22. členom ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Sodišče je po pregledu podatkov AJPES (redni izpis iz sodnega/poslovnega registra) ugotovilo, da je pravna oseba - tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati, ker je bila dne 13. 7. 2022 izbrisana iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s petim odstavkom 81. člena ZPP.
V postopku za dostop do informacij javnega značaja iz tožilskega spisa vloga prosilca za pridobitev fotokopij pavšalno navedenih dokumentov ne izpolnjuje pogojev za seznanitev z dokumenti na podlagi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Toženka je pravilno izpostavila, da ne gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona oziroma v zvezi z njim ter ker tudi ni mogoče preizkusiti ali se ta podatek sploh nahaja v tožilskem spisu, je bilo v tem delu potrebno vlogo prosilca zavrniti. Toženka pravilno poudarja, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe še ne pomeni pravnomočnega končanja zadeve.