prekrškovni postopek - drugo sodno varstvo - prepozna tožba
Za prekrškovne zadeve z ZP-1 je določeno drugo sodno varstvo, tj. zahteva za sodno varstvo (59. člen v zvezi z 57. členom ZP-1), zato tožba v upravnem sporu ni dovoljena. Sodišče je zato tožbo zoper sklep Postaje prometne policije Ljubljana št. 22-795/2022/17 (3E611-007) z dne 13. 10. 2022, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Sodišče je kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi tožbo v delu, ki se nanaša na davčno izvršbo zaradi izterjave 90 EUR v zvezi s plačilnim nalogom št. 125098316, ki je bila izvršena dne 9. 1. 2023, ker je bila tožba vložena 5. 6. 2023, kar je po poteku roka 30 dni za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Navedeno velja toliko bolj tudi glede roka za izpodbijanje morebitnega predhodno izdanega pravnega akta, na podlagi katerega je bila opravljena izvršba, ki sicer v tožbi ni naveden niti predložen.
upravni spor - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov - različna pravna podlaga zahtevkov - poziv k razdružitvi tožbenih zahtevkov - pravica do pritožbe - pravni interes
Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo.
Tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe.
ZSV člen 77. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - nosilec javnega pooblastila - subjektivni koncept upravnega spora - izvrševanje upravne funkcije
Sodno varstvo v zvezi z vprašanjem zakonitosti dokončnega upravnega akta je dopustno samo, ko je z upravnim aktom odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki izhaja iz predpisa. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Ker so samo te predmet varstva v upravnem sporu, je s tem izključeno varstvo drugih atributov, kot so pristojnosti oziroma pooblastila, ki jih ima subjekt v okviru izvrševanja svoje upravne (oblastvene) funkcije.
Tožnica je že v tožbi sama izpostavila svoj položaj prvostopenjskega organa v končanem upravnem postopku, in navedla, da je z izdajo sklepa št. 488/2023-SZS/PRIP-KŠ z dne 7. 3. 2023, ki ga je tožena stranka kot instančni organ z izpodbijano odločbo izrekla za ničnega, izvrševala javno pooblastilo na podlagi četrte alineje drugega odstavka 77. člena ZSV.
Ker je torej v končanem upravnem postopku tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.
Izpodbijana odločitev glede zahteve za vračilo plačanih zneskov vpisnine in dela šolnine ne predstavlja zadeve v zvezi s študijem, zato izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev ne vsebuje meritorne odločitve, torej vsebinske opredelitve pravic ali obveznosti stranke oz. zavrnitve njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.
URS člen 22, 23, 157. ZUS-1 člen 1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
predhodni preizkus tožbe - predmet varstva v upravnem sporu - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.
Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - reklamni pano - odstranitev objekta - pravni interes
Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je bila z izpodbijano odločbo naložena obveznost izpolnjena, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - stranka postopka - zavrženje tožbe
Napačni pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.3 Tako bi moral tožnik tudi v konkretnem primeru tožbo vložiti v 30 dneh (in ne šele v petih letih) od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.
Tožena stranka ne prereka dejstva, da je tožnik vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19, da je toženi stranki poslal dopis naj o njegovi vlogi odloči v nadaljnjih 7 dneh in dejstva, da o vlogi tožnika ni odločila. Sodišče zato šteje tako ugotovljeno dejansko stanje kot neprerekano.
začasna odredba v upravnem sporu - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba - pripravljalna dela - razlastitev - pripravljalna dela v postopku razlastitve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Edini relevanten razlog, ki se nanaša na izpodbijano odločbo je zatrjevanje tožnika, da bi nastala škoda z vrtanjem do globine 20 m in več, saj bi se vrtine izvajale na območju neregistriranih vodnih virov in mikoriznem koreninskem sistemu.
Navedbe o resni in nepopravljivi škodi s pripravljalnimi deli so tako ostale le na ravni zatrjevanj tožnika. Prav tako s tem ne bi nastala neposredno škoda tožniku, ampak tretjim. S tem pa ni zadoščeno zahtevi za nastanek resne škode v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene.
začasna odredba - odložitvena začasna odredba - inšpekcijski ukrep - varstvo okolja - izkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda - dokazna sredstva - materialna škoda
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena, zaradi česar je sodišče v predmetni zadevi izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in njegovo izpovedbo upoštevalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.
upravni spor - stroški odvetnika - kazenski postopek - akti sodišč - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožnik se ne strinja z odmero nagrade za storitve opravljene v kazenskem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrožnim sodiščem v Kranju. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi okrožne sodnice v kazenski zadevi, se zato ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.
Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
začasna odredba v upravnem sporu - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja začasne odredbe - razveljavitev dovoljenja - odložitvena začasna odredba
Izdaja (odložitvene) začasne odredbe v zadevi ne more temeljiti na samem dejstvu razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oz. v povezavi z njim tožniku lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.
Sodišče ugotavlja, da je ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo izgubo statusa, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter (grozečo) izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobene druge pridobitne možnosti, izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, sodišče ugotavlja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oz. pravno varovani interes nasprotne stranke oz. da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZTro-1 člen 93, 93/1. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - gradbeništvo - delovni stroj - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija tudi v delu 1. točke izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo o pritožbi odločeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 3. 2022, ki je bila tožniku vročena 29. 3. 2022. Tožnik pa je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 9. 3. 2022, torej še pred dokončnostjo izpodbijane odločbe.
ZUS-1 člen 2, 9, 9/4. ZPDI člen 21. ZIntPK člen 37, 38, 40.
pravniški državni izpit (PDI) - izpitna ocena - opravljanje pravniškega državnega izpita - ugovor krajevne nepristojnosti - ocena strokovne komisije - strokovno opravilo - zapisnik - svoboda dela - COVID-19
V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.
Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.
dohodnina - upravni spor - tožba iste stranke v isti zadevi - litispendenca - zavrženje tožbe
V okviru predhodnega preizkusa obravnavane tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožnik po istem pooblaščencu 9. 3. 2022 že vložil enako izpodbojno tožbo zoper isto izpodbijano odločbo in zoper isto toženko, kakor v tej zadevi. Ob vročitvi prve tožbe je torej nastopila visečnost postopka oziroma litispendenca, ki je negativna procesna predpostavka, od katere je odvisna dopustnost tožbe v tem upravnem sporu.
ZDavP-2 člen 111, 111/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - upravni spor - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola - varstvo ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - spremenjene okoliščine - subsidiarni upravni spor
Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnik, ki lahko od 21. 2. 2022 dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka.
V času odločanja sodišča v tožbi zatrjevanega posega v človekove pravice (več) ni. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more vnaprej (preden do vnovične kršitve pravic sploh pride) toženkama prepovedati morebitnih bodočih ravnanj, katerih obstoj v prihodnosti je negotov.
Ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih omenja tožnik v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, namreč pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Ker je tožnik sam sledil v predpisu določeni obveznosti glede samotestiranja, za tožnika niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena (to je začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu ter odreditev izobraževanja na daljavo). Zato drugotoženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom, zahtevam katerega se je tožnik, kot sam navaja, tudi podredil.