Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega akta v smislu prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Glede na to, da mu je bila z njim dodeljena brezplačna pravna pomoč, z njegovo odpravo svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Odprava izpodbijanega akta bi namreč v skladu z zadnjo povedjo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 z učinkom za nazaj (ex tunc) odpravila zanj ugodno toženkino odločitev. Za to pa tožnik nima pravnega interesa, saj bi bila s tem odpravljena odločba, s katero mu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena.
Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče odvetnika pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe in mu naložilo, da v roku 15 dni predloži pooblastilo za zastopanje tožnika. Odvetnik pooblastila v danem roku ni predložil.
Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.
V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka potrebno odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Razveza pogodbe z ex tunc učinkom, kot jo določa 16. člen ZDPN-2, pa je okoliščina konkretnega primera, ki jo je potrebno v postopku ugotavljati, pri čemer je trditveno in dokazno breme na davčnem zavezancu.
Tožnik je predmetno tožbo oddal priporočeno na pošto dne 5. 8. 2024, torej po tem, ko je postal sklep tukajšnjega sodišča I U 571/2022-12(k) z dne 31. 5. 2024 že pravnomočen. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP. Tudi, če bi v tem sporu uspel, bi se odločitev nanašala na dodelitev BPP v zadevi, ki je že pravnomočno končana, torej tožnik ne bi mogel v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.
Gre torej za strokovno, konservatorsko nalogo, ki jo izvaja ZVKD na podlagi javnega pooblastila in drugega odstavka 84. člena ZVKD-1. Pogoji, opredeljeni v KVP, pa po presoji sodišča ne pomenijo odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč le opredeljujejo pogoje, ki morajo biti upoštevani za pridobitev KVS, ki je podlaga za poseg v kulturno dediščino.
Glede na navedeno po presoji sodišča KVP ne vsebujejo oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebujejo strokovno opredeljene pogoje, pod katerimi bo tožniku izdano KVS, zato izpodbijani KVP niso dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Ker v danem roku pooblaščenec pravilnih pooblastil ni predložil niti jih ni predložil kasneje niti ni izkazal s strani tožnikov dane odobritve predmetne tožbe in že opravljenih dejanj, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo (četrti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper del odločbe, ki mu je v korist. Ker je očitno, da za izpodbijanje takega dela nima pravnega interesa, je sodišče s tem povezano tožbo v tem obsegu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkovo postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
Ščitenju pravice do transparentnega postopka in pravice do zaupnosti je namenjena obrazložitev odločbe, v kateri mora organ navesti razloge, zaradi katerih meni, da so informacije, za dostop do katerih prosi, zaupne, oziroma zakaj njihovo razkritje ne bo imelo vpliva na konkurenčnost izbranega ponudnika v tekočih in bodočih javnih naročilih. Ker izpodbijana odločba tožene stranke takšne obrazložitve ne vsebuje, saj se ni opredelila do ugovorov tožnika glede posega v njegove konkurenčne prednosti, je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.
Ker torej predmet spora v zadevi I P 97/2023, v zvezi s katero tožnica zahteva BPP, spada v stečajno maso, se tožnica glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem upravnem sporu ne more zastopati sama in lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.