Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi.
Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tonikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 10. 11. 2025. V konkretni zadevi je torej tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 11. 11. 2025, iztekel se je z dnem 14. 11. 2025. Tožnik je tožbo vložil 17. 11. 2025, t.j. prepozno.
Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. V primeru odprave izpodbijanega sklepa bo tožnik upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. S strani tožnika zatrjevano pravno in časovno breme zaradi postopka vračila te kazni pa še ne pomeni težko popravljive škode.
Toženka je izpodbijani sklep tožniku vročala z javnim naznanilom na podlagi 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Izpodbijani sklep je bil nato tožniku še fizično vročen.
Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da teče od prve pravilne vročitve izpodbijanega akta stranki. Za konkretni primer to pomeni, da če je bila prva vročitev izpodbijanega sklepa (z javnim naznanilom) tožniku pravilno vročena, tožnik kljub temu, da je izpodbijani sklep prejel v roke 7. 11. 2025, njegov pritožbeni rok ne more začeti znova.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Zahtevek, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijnega uprvnega akta, je akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije in v primeru ugotovitvene sodbe.
Tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, ki je bila že odpravljena s sodbo Upravnega sodišča in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. Ker je sporna odločba že bila odpravljena (je ni več), tožnik s tožbo zoper ta akt ne more več spremeniti svojega pravnega položaja in za tožnika nima več pravnih posledic, je njegova tožba zoper to odločbo nedopustna.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.