ZIUPGT člen 27, 27/1. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2-18.
COVID-19 - izplačilo denarne pomoči - pogoji - pravo EU - regres
V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, treba ugotoviti zgolj razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke - ne bis in idem - pravnomočnost
Ker je bila o isti zadevi že izdana pravnomočna sodba, je sodišče na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo, ki se nanaša na isto izpodbijano točko izreka uvodoma navedene odločbe in sklepa, moralo zavreči.
rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - inšpekcijski postopek - začasna odredba
Ker zahtevane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi vsebinsko in smiselno ni mogoče izdati, je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
upravni spor - zahteva za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti
Nekonkretizirano nestrinjanje tožene stranke z navedbami tožeče stranke, ki v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe posplošeno navaja, da prereka vse navedbe v predlogu, ne da bi za svoje nestrinjanje navedla konkretne razloge, ustvari nastop domneve priznanja dejstev po drugem odstavku 214. člena ZPP.
Zatrjevanje in dokazovanje nesorazmerne prizadetosti javne koristi, ki v posameznem primeru terja izvršitev izpodbijanega akta še pred njegovo pravnomočnostjo, je na strani tožene stranke.
inšpekcijski postopek - upravni spor - dopustnost - pravni interes
Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranila KČN in s tem preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti, tožeča stranka jo je izpolnila že prostovoljno.
ZVO-1 člen 70, 70/1, 70/1-7, 74, 74/1, 77. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
upravni spor - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - procesne predpostavke - prezgodaj vložena tožba - zavrženje tožbe
Tožnik je tožbo zoper tisti del odločitve, ki je posledica preverjanja in spremembe OVD po uradni dolžnosti vložil preden je bilo odločeno o pritožbi. Ker v tem delu izpodbijana odločba v času vložitve tožbe še ni bila dokončna, je bila tožba vložena prezgodaj in jo je moralo zato sodišče zavreči. Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo po 7. točki prvega odstavka 70. člena ZVO-1 ne morejo biti izpolnjeni, če upravljavec ne izpolni zahtev za izdajo dovoljenja za obrat, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 74. člena ZVO-1, ki izrecno določa, da morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1 in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Med te nedvomno sodijo tudi ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njihovih posledic, če gre za nevarne snovi. Če mora upravljavec za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje IED naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic, jih mora toliko bolj za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njenih posledic, kadar gre za nevarne snovi, pri katerih gre za večje tveganje za okolje. Enako velja, kadar gre za postopek odločanja o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 77. člena ZVO-1, ko je treba okoljevarstveno dovoljenje prilagoditi spremembam, ki izvirajo iz sfere imetnika tega dovoljenja.
tožbeni zahtevek - ugotovitvena tožba - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - pravni interes - akt, ki nima več pravnih učinkov
Ni jasno, kako bi tožniku odprava in vrnitev v ponoven postopek ali pa tudi ugoditev njegovi vlogi z dne 6. 1. 2020 v času odločanja sodišča sploh ni koristila, saj zamenjava vozila za nazaj po naravi stvari ni mogoča in ne omogoča zamenjave v letu 2021.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V tem upravnem sporu je vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo treba zavreči, četudi bi se štelo, da je bila izpodbijana odločba tožniku (po pooblaščencu) vročena šele 29. 5. 2023, saj bi bila ob takšnem stališču dne 17. 5. 2023 vložena tožba zoper navedeno odločbo vložena preuranjeno, tudi takšno tožbo pa je po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 treba zavreči. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta, tožbo pa je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Kolikor je tožba vložena pred vročitvijo odločbe, je preuranjena, ne glede na to, ali je bila stranka na drug način že seznanjena z njeno vsebino (tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018).
ZPP člen 80, 81, 81/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
davek na dodano vrednost (DDV) - stečaj - prenehanje pravne osebe - zavrženje tožbe
Tožeča stranka je po vložitvi tožbe prenehala obstajati. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.
ZDavP-2 člen 88, 90. ZZVZZ člen 55a. ZDoh-2 člen 41, 41/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
prispevki za socialno varnost - prispevek za zdravstveno zavarovanje - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - davčna osnova - očitna napaka - odpravljen akt - pravni interes - vezanost upravnega organa na stališče Vrhovnega sodišča
Ne gre za to, da bi davčni organ drugače razložil materialni predpis, na katerem temelji odmera prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak pri svoji odločitvi ni sledil že sprejeti razlagi sodišča, ki je zavezujoča. Glede na njegov ustavnopravni položaj ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji položaj najvišjega razlagalca zakonskega prava, zato so njegova stališča in razlaga zakonskih določb zavezujoča. Neupoštevanje stališča Vrhovnega sodišča glede razlage materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera predstavlja tako hudo kršitev, ki na eni strani pomeni kršitev načela pravne države in načela zakonitosti, hkrati pa vodi v neenotno uporabo prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti pomenilo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi preseglo meje pravne sprejemljivosti.
lastninjenje srednjih šol in dijaških domov - pristojnost senata univerze - upravna zadeva - upravni akt - tožba v upravnem sporu - zavrženje
Sodišče pritrjuje toženi stranki, da v zvezi z upravljanjem z nepremičnino tožena stranka ni nastopala kot nosilka javnih pooblastil in zato ni izpolnjen niti formalni kriterij za presojo izpodbijanega akta v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 293, 293/3.
sklep o dovolitvi izvršbe - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - predlog za podaljšanje roka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
S tem, ko je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za podaljšanje roka, ki mu je bil s sklepom o dovolitvi izršbe določen za prostovoljno izvršitev obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo, po presoji sodišča ni odločila o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva na čas oprave procesnih dejanj v postopku izvršitve inšpekcijske odločbe. O tožnikovi obveznosti je bilo namreč odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo, z izpodbijanim sklepom pa se odločitev, ki je vsebovana v inšpekcijski odločbi, ni spremenila.
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. V obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
gradbeno dovoljenje - zavrženje pritožbe - stranski udeleženec - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - sprememba lastništva nepremičnine - prodaja nepremičnine v izvršbi na javni dražbi - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke
Ker tožnica ni več lastnica nepremičnin, kar je bila podlaga za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, za tožbo v upravnem sporu ne izkazuje pravnega interesa. Tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o tožbi, si namreč tožnica svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj ni več lastnica nepremičnin, na katere bi gradbeno dovoljenje lahko vplivalo.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - vrnitev v prejšnje stanje - začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče je upoštevajoč okoliščine primera in dejstvo, da je tožnik, zaslišan na naroku, prepričljivo izpovedal, da se ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora (ne ve torej, kdaj naj bi izvedel za zamudo), na podlagi drugega odstavka 24. člena ZUS-1 štelo, da je predlog vložen v subjektivnem roku.
Prisotnost tolmača ob vročanju upravnih pisanj, ni predpisana in ne gre za pravico tožnika, ki bi bila utemeljena na zakonu. Že zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje z zatrjevanjem, da je tožnik zamudil tožbo zato, ker ob vročitvi izpodbijanega akta ni bil prisoten tolmač, ob odsotnosti drugih trditev, ni opravičljiv razlog v smislu določbe 24. člena ZUS-1. Ne glede na to, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da ni sporno in tožnik zaslišan izrecno potrdi, da je ob vročitvi izpodbijanega sklepa prejel prevod sklepa v arabščino, da je prevod razumel, zato ni utemeljeno niti nakazovanje tožnika, ki sicer ni konkretizirano, da bi prejel sklep v jeziku, ki ga ne bi razumel, kar naj bi bil vzrok za zamudo pri vložitvi tožbe.
V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo "spremembi dejavnikov" iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje - zavrženje tožbe
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 13. 6. 2023 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj v treh dneh ni vrnil.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/1-4. Pravilnik za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (2014) člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
zagotavljanje dela - odvzem dovoljenja - pogoji za opravljanje dejavnosti - strokovni izpit - začasna odredba
V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica težko popravljivo škodo utemeljuje z nezmožnostjo opravljanja dejavnosti, v okviru katere ustvarja pretežni del svojih prihodkov, izguba tega posla pa posledično pomeni prenehanje opravljanja dejavnosti. Smiselno torej zatrjuje več kot nastanek gole materialne škode. Pri tem ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma da bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena in zadošča že, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeč stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki se izpodbija s tožbo.
ZUS-1 člen 32. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 27, 27/3, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 70.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja prosilca republiki bolgariji - obrazložitev odločbe - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazni standard - dokazno breme - diskrecijska klavzula - začasna odredba - suspenzivni učinek - zahteva za izdajo začasne odredbe - pritožba
'Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsa, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.
Če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.
Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 29. 5. 2023 (celo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe), ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel. Z vložitvijo tožbe dne 29. 5. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(2) Dublinske uredbe.
Tožnica nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi.
Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da je praksa sodišč držav članic glede vračanja v Bolgarijo zelo raznolika, bi morala po strogi metodi presoje tveganja ugotavljati stanje v Bolgariji na podlagi zanesljivih in dovolj medsebojno dopolnjujočih se podatkov. V nasprotju s tem pa je štela, da informacije, ki jih je predložila tožnica ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023. S temi informacijami je tožeča stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki se je potem prevalilo na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.
Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.
Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bila prosilka predana, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije.
Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.