Ker je tožnik navedbe o novi partnerki in hčeri podal prvič šele v upravnem sporu, čeprav je s temi podatki že razpolagal že v času upravnega postopka, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se pri odločanju sodišča ne upošteva.
Z izdajo pisnega opozorila na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, s katerim je bil tožnik opozorjen, da je bila s strani njegovega učitelja vožnje storjena težja nepravilnost, po presoji sodišča ni odločil o kakšni materialnopravni pravici obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper takšno pisno opozorilo. Pravilno je bila zato tudi tožnikova pritožba zoper izdano pisno opozorilo zavržena.
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.