V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo "spremembi dejavnikov" iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje - zavrženje tožbe
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 13. 6. 2023 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj v treh dneh ni vrnil.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/1-4. Pravilnik za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (2014) člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
zagotavljanje dela - odvzem dovoljenja - pogoji za opravljanje dejavnosti - strokovni izpit - začasna odredba
V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica težko popravljivo škodo utemeljuje z nezmožnostjo opravljanja dejavnosti, v okviru katere ustvarja pretežni del svojih prihodkov, izguba tega posla pa posledično pomeni prenehanje opravljanja dejavnosti. Smiselno torej zatrjuje več kot nastanek gole materialne škode. Pri tem ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma da bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena in zadošča že, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeč stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki se izpodbija s tožbo.
ZUS-1 člen 32. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 27, 27/3, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 70.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja prosilca republiki bolgariji - obrazložitev odločbe - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazni standard - dokazno breme - diskrecijska klavzula - začasna odredba - suspenzivni učinek - zahteva za izdajo začasne odredbe - pritožba
'Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsa, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.
Če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.
Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 29. 5. 2023 (celo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe), ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel. Z vložitvijo tožbe dne 29. 5. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(2) Dublinske uredbe.
Tožnica nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi.
Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da je praksa sodišč držav članic glede vračanja v Bolgarijo zelo raznolika, bi morala po strogi metodi presoje tveganja ugotavljati stanje v Bolgariji na podlagi zanesljivih in dovolj medsebojno dopolnjujočih se podatkov. V nasprotju s tem pa je štela, da informacije, ki jih je predložila tožnica ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023. S temi informacijami je tožeča stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki se je potem prevalilo na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.
Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.
Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bila prosilka predana, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije.
Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
javni uslužbenec - imenovanje na položaj - javni natečaj - odločba o imenovanju - upravni akt - zavrženje tožbe
V posebnem javnem natečaju se tako v nasprotju z navadnim javnim natečajem ne izbere najbolj strokovno usposobljen kandidat, temveč katerikoli izmed kandidatov, ki so izkazali zahtevani prag strokovne usposobljenosti pred posebno natečajno komisijo.
Gre za odločitev, utemeljeno na politični diskreciji, zato odločba o imenovanju uradnika na položaju ni upravni akt, saj kandidat, ne glede na svojo strokovno usposobljenost, nima pravice do zasedbe takšnega položaja (2. in 3. člen ZUS-1), ter zato posledično zoper takšno izbiro upravni spor ni mogoč.
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
denacionalizacija - upravna izvršba - odlog izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt
Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
davek na dodano vrednost (DDV) - davčna obveznost - višina obveznosti - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnica je odmerjeno davčno obveznost delno že plačala. To pomeni, da zgolj z višino odmerjene davčne obveznosti, ne da bi pri tem navedla, kolikšen znesek je ostal neplačan in kaj preostanek dolga pomeni za njeno poslovanje, prevzemanje pogodbeno že dogovorjenih obveznosti ne more izkazati težko popravljive škode.
ZUS-1 člen 2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 279, 279/1, 279/1-6, 279/2.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijska odločba - zahteva za izrek ničnosti odločbe - zavrženje zahteve - pravnomočno rešena zadeva
Po presoji sodišča je toženka imela podlago za presojo, da predpostavke v zvezi s predmetno tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo niso izpolnjene in jo je utemeljeno zavrgla ob uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Za sprejeto odločitev o zavrženju tožnikove predmetne zahteve je bistvena ugotovitev, da je bila o takšni predhodni zahtevi tožnika in A. A. že sprejeta zavrnilna odločba z dne 6. 6. 2016, ki je glede na sodbo III U 240/2016 pravnomočna, dejansko stanje (v predmetni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila. Ker je izpodbijani sklep o zavrženju predmetne zahteve za izrek ničnosti pravilen in zakonit, pa navedeno dalje pomeni, da se sodišče v tem upravnem sporu ne more spustiti v vsebinsko obravnavanje predmetne zahteve in o njej sprejeti drugačne, torej vsebinske odločitve ter odločbe z dne 19. 1. 2004 izreči za nično.
ZCes-1 člen 114, 118. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
ukrep občinskega inšpektorja - javna cesta - varovalni pas - poseg v varovalni pas - odstranitev objekta - pravni interes
Tožnikoma je bilo z dokončno izpodbijano odločbo naloženo, da odstranita objekte na njuni parceli št. 1444/1 k.o. ... Tožnika sta vložila izpodbojno tožbo, s katero sodišču predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi. Ker pa sta tožnika po lastnih zatrjevanjih sporne objekte odstranila, o čemer sta sodišču predložila dokazila in o čemer je sodišče obvestilo tudi toženo stranko, to pomeni, da do prisilne izvršitve odrejene obveznosti ne more (več) priti. Izpodbijana odločba zato za tožnika ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njun pravni položaj.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - zasebna lastnina
Premoženje, ki je predmet inšpekcijskega postopka, spada v stečajno maso, saj gre za premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka. Obravnavani upravni spor spada med postopke, v katerih je tožnikova procesna sposobnost omejena, ker bi z njegovim vodenjem lahko nastale finančne posledice za tožnikovo premoženje.
Stečajni upravitelj ima v tem upravnem sporu položaj tožnikovega zakonitega zastopnika.
pooblaščenec - pooblastilo - podpis pooblastila - rok za predložitev pooblastila - zamuda roka - tožba - zavrženje tožbe
Ker se tožnica niti v tem roku (in ne do dne izdaje tega sklepa) na poziv k odpravi pomanjkljivosti v zvezi z vloženo tožbo ni odzvala ter sodišču ni bilo predloženo podpisano pooblastilo niti dokazilo, da ima oseba, ki je podpisala tožbo, opravljen pravniški državni izpit, predložena pa tudi ni bila jasna pisna odobritev tožničinega župana za opravljeno dejanje (vloženo tožbo), je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (četrti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - upravni spor - pravni interes
Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.
izvolitev v naziv - izpolnjevanje pogojev za izvolitev v naziv - obrazložitev odločbe o izvolitvi - merila za izvolitev v naziv - odločanje po prostem preudarku - avtonomija
Med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje kvalitativne in kvantitativne pogoje za izvolitev v naziv (6.a točka 4. člena in 6a točka 6. člena Pravilnika o pogojih in postopku za izvolitev v raziskovalne nazive). V primeru izjemnega raziskovalca, ki presega nekatere pogoje za izvolitev, vendar ne izpolnjuje enega od pogojev, pa lahko Znanstveni svet predlaga izvolitev, vendar mora za to pridobiti pozitivno mnenje Znanstvenega sveta ARRS (četrti odstavek 134. člena Pravilnika). Toženka je z določitvijo določnih kriterijev v 3. do 7. členu ter 13. členom Pravilnika zožila manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Utemeljen je po presoji sodišča tožbeni očitek, da iz odločbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, da je toženka v 13. členu Pravilnika določene podatke o delu tožnice upoštevala pri svojem odločanju in jih tudi vsebinsko poglobljeno vrednotila, kar bi dalo podlago za sklepanje, da je izdala odločbo v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.
Prepričljiv je tožbeni očitek o neopredeljenosti toženkine ugotovitve, da toženka ni identificirala nobenega pomembnega preboja tožnice v zadnjem izvolitvenem obdobju, ki bi bistveno nadgradil njene prejšnje rezultate. Sodišče dodaja, da argument izpodbijanega sklepa, da je doseganje pomembnih prebojev oziroma izkazovanje nadpovprečne znanstvene odličnosti, eden izmed osnovnih vsebinskih kriterijev, ki ga ZS KI upošteva pri presoji primernosti kandidatov za izvolitve v nazive, še posebej, ko gre za izvolitev v najvišji naziv - znanstveni svetnik, nima podlage v materialnopravni podlagi, na kar pravilno opozori tožnica. Utemeljeno tožnica opozori tudi, da so pojmi „pomembni preboji“ in „nadpovprečna znanstvena odličnosti“, ki jih je toženka uporabila za zavrnitev imenovanja v naziv, abstraktni pojmi, ki brez vsebinske opredelitve in posledične odsotnosti uporabe v tožničinem primeru, ne omogočajo preizkusa zakonitosti odločanja po prostem preudarku. Sodišče ponavlja, da se toženka sicer na podlagi 13. člena Pravilnika samostojno odloči o upravičenosti predlagane izvolitve, kar pa ne pomeni, kot že navedeno, da njegovo odločanje ni nevezano, saj mora odločiti v zakonskih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena ZUP).
brezplačna pravna pomoč - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožnica je v odgovoru na dopis le pavšalno zatrjevala, da je do prepozno vložene tožbe prišlo zaradi napake pri dostavi pošte, pri čemer ni navedla nobenih konkretnih okoliščin ali dokaznih predlogov, ki bi utemeljevali pravočasnost tožbe. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Iz vročilnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, je razvidno, da je bila izpodbijana odločba tožnici vročena dne 28. 9. 2021. Tridesetdnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je tako iztekel dne 28. 10. 2021. Tožnica je tožbo vložila dne 4. 11. 2021 (kot izhaja iz poštne nalepke na ovojnici, v kateri je poslala tožbo), saj jo je tega dne poslala sodišču s priporočeno poštno pošiljko. To pomeni, da je tožba vložena prepozno.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - varstvo ustavnih pravic - tožbeni zahtevek - vezanost na tožbeni zahtevek
Tožeča stranka je na poziv tožnika, da je treba konkretizirati tožbeni zahtevek, odgovorila zgolj s konkretizacijo tožbene naracije, ni pa tožeča stranka kljub dvakratnemu opozorilu v istem pozivu dopolnila tožbenega zahtevka. V upravnih sporih zaradi varstva ustavnih pravic mora biti nezakonito dejanje navedeno v izreku sodbe, v primeru, da se tožbi ugodi. Pri tem pa je sodišče vezano na tožbeni zahtevek.
ZDavP-2 člen 143. ZUP člen 113, 242. ZUS-1 člen 36, 36-1, 36/1-6.
davčna izvršba - nadomestni sklep - stroški upravnega postopka - uspeh v postopku - breme stroškov postopka - absolutno zastaranje - odpis dolga - pravni interes
V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.3 V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa.
V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu glede tega ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil premeščen v drug zavod.
ZEKom-1 člen 57, 57/2, 57/2-3, 57/7. ZUS-1 člen 32.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - območje pokrivanja
Sodišče sodi, da je treba že med postopkom spremembe ODRF, uvedenim po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, kolikor imetnik ODRF poda takšne navedbe, ugotoviti tudi, ali je spremenjena radijska frekvenca primerljiva v smislu sedmega odstavka 57. člena ZEKom-1, to je da imetniku omogoča izvajanje enakovrednih storitev, če razlogi za spremembno niso nastali po njegovi krivdi.