Ker je bila izpodbijana odločba v drugem upravnem sporu odpravljena, za tožnika nima več nikakršnih pravnih posledic, torej tudi ne posega v njegovo pravno korist.
lekarna - zavrženje tožbe - aktivna legitimacija - tožba upravnega organa prve stopnje - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožeča stranka je v obravnavani zadevi kot prvostopenjski upravni organ izdala odločbo, ki je bila odpravljena z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo Ministrstva za zdravje po nadzorstveni pravici.
Organ, ki je odločal v končanem postopku, ni ne stranka postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, ne zastopnik javnega interesa v upravnem sporu. Organ namreč ni nosilec pravic in obveznosti, temveč ima pooblastilo za odločanje.
Odločanje o izdaji dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne pomeni izvrševanje nalog tožeče stranke kot občine. Ta njena naloga pa ne pomeni, da gre pri odločanju o tem za pravice, obveznosti ali pravne koristi občine, pač pa za izvrševanje zakonske naloge, ki pomeni njeno pristojnost. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja.
obvestilo - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da akt ne predstavlja upravnega akta, pa tudi ne drugega ali posamičnega akta iz 2. ali 4. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega bi odločalo sodišče v upravnem sporu. Obvestilo po presoji sodišča po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1 niti ne predstavlja procesnega akta v kateri od faz postopka sprejetja OPN.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna spodbuda - pogoji javnega razpisa - neizpolnjevanje razpisnega pogoja - tožbena novota - nova dejstva - novi dokazi - prekluzija - enakost pred zakonom - načelo enakosti
Sodišče je presodilo, da je sporni pogoj iz šeste alineje četrtega odstavka 4. b) točke Javnega poziva, ki trajanje izločitve kršiteljev iz dodeljevanja javnih sredstev ne razlikuje glede na naravo in težo kršitve, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - ugoditev tožbi - neprekinjeno življenje v republiki sloveniji - odprava odločbe - odločanje v sporu polne jurisdikcije - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju.
Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice.
Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1 potrebovalo tak postavljeni zahtevek stranke, ki ga tožnica ni podala.
ZOPDA člen 1, 6, 10, 10/8. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
azbest - izpostavljenost azbestu - odškodnina za poklicno bolezen - zavezanec za plačilo odškodnine - postopek sporazumevanja - pravni interes - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba ima za tožečo stranko zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.
ZBan-2 člen 241, 241/1, 277. ZTFI-1 člen 19, 19/1, 19/1-1, 296/10, 345, 345/2, 347, 347/3, 347/7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nematerializirani vrednostni papirji - pristojnost - postopek nadzora - upravni akt - zavrženje tožbe - odvetništvo
Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Iz tega razloga je sodišče zavrglo tožbo zoper zahtevo za posredovaje informacij št. 0601-10/2020-11 z dne 7. 12. 2020, saj ta zahteva ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je sodišče zavrglo tudi tožbo zoper odredbo tožene stranke št. 0601-10/2020-18 z dne 10.3.2021 ter tožbo v delu, ki se nanaša na točke 1., 2. in 4. odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev, opr. št. 0601-10/2020-28 z dne 13. 5. 2021. Zoper odredbo je tožbo zavrglo zato, ker 476. členu ZTFI-1 sodnega varstva zoper odredbe ne predvideva. Zoper 1., 2. in 4. točko odločbe z dne 13. 5. 2021 pa je tožbo zavrglo skladno s 1. točko drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, ki izrecno določa, da sodnega varstva ni proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo.
Glede tožnikovega zatrjevanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za to, da se identiteta kršitelja ne objavi, kot te pogoje določa prvi odstavek 278. člena ZBan-2, ki se skladno s tretjim odstavkom 347. člena ZTFI-1 uporabljajo tudi v tem postopku, sodišče ugotavlja, da bi v tožnikovem primeru lahko bila upoštevna izjema po 3. točki prvega odstavka 278. člena ZBan-2, vendar tožnik nesorazmerne škode ni v ničemer dokazal, temveč jo zgolj pavšalno zatrjuje s trditvami, ki naj bi bile, po tožnikovih navedbah, splošno znane.
ZUP člen 105, 105/1. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbi zoper akta, s katerima je tožena stranka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge.
Ker sta bila akta o zavržbi predloga za podaljšanje roka odpravljena v drugem upravnem sporu in ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka glede na odločitev sodišča tožniku podaljšala rok za dopolnitev vlog, tožnik nima več pravnega interesa za konkretni tožbi, to je za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavržbo podaljšanja roka, saj je organ dejansko vrnil zadevo v prejšnje stanje. Torej ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je tožena stranka dejansko vrnila postopek v fazo, kot jo z izpodbijano tožbo tožnik želi, je po presoji sodišča prenehal pravni interes tožnika za odpravo te odločbe.
Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
mednarodna zaščita - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Ker iz vročilnice v upravnem spisu izhaja, da je bil sklep tožniku vročen 28. 9. 2022, sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo vložil po izteku tridnevnega roka za vložitev tožbe.
Naštete ugovore, ki jih je uveljavljala v tožbi, bi morala po vsebini uveljavljati že v pritožbi. Gre za tako imenovano zahtevo po materialni izčpanosti pravnega sredstva, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. To pravilo vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe v upravnem postopku v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je mogoče in ne šele s tožbo.
V obravnavanem primeru je, zaradi nezmožnosti izvedbe dogodka, pri čemer je razlog za to nezmožnost nastopil pred tem, ko je tožeči stranki nastala obveznost za plačilo po Pogodbi, za upravičene stroške treba šteti tiste stroške, ki se jim tožeča stranka ni mogla izogniti. To pa so stroški, ki so oz. bi tožeči stranki nastali v primeru odpovedi pogodbe, pri čemer dejstvo, ali je tožeča stranka dejansko odstopila od pogodbe, po oceni sodišča, ni odločilno. Ali in kakšni stroški so po Pogodbi v povezi z odpovedjo dogodka dejansko upravičeni, pa toženka ni ugotavljala.
Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.
Tožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode oziroma kakršnekoli škode, ki bi ji verjetno nastala in ki ji neposredno grozi. Sodišče ocenjuje kot splošne tožničine navedbe glede nastanka hujših posledic in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 2. 12. 2021 in tveganja za dodatno poslabšanje, ki ostaja zgolj na splošni ravni. Pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične posledice pa ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.
podaljšanje obratovalnega časa - pravni interes - zavrženje tožbe
Učinek izpodbijane odločbe je prenehal prej, preden je bilo možno odločati o vloženi tožbi. Zadnji datum učinkovanja odločbe je namreč 31. 12. 2020. Če bi sodišče sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen, in bi v primeru ugoditve tožbi odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati, saj je že minilo obdobje učinkovanja izpodbijane odločbe. Pravni interes bi lahko tožeča stranka izkazovala kvečjemu z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ki pa v konkretnem primeru ni bil postavljen.
carinski ukrep - začasno zadržanje blaga - pogoji za premike živali - prepustitev blaga - zavrženje - pravni interes
V konkretnem primeru je tožnica zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ začasno zadržal obravnavano blago (dve mački perzijski mešanki) vložila izpodbojno tožbo in z njo zahtevala odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Odprava upravnega akta pomeni vzpostavitev stanja kot je bilo pred njegovo izdajo in možnost ponovitve upravnega postopka oz. ponovnega odločanja pred pristojnim organom (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa glede na dejstvo, da sta bili obravnavani mački 23. 12. 2016 že vrnjeni tožnici, ni več mogoče. Sodišče sodi, da po povedanem si tožnica z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. V konkretnem primeru po povedanem tožnica ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/3, 46/11.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - zavrženje tožbe
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes - odprava odločbe - zavrženje tožbe
S tem, ko je bila prvostopenjska odločba v točkah 1 do 5 izreka odpravljena, je nastal položaj, kot da o temu delu denacionalizacijskega zahtevka odločba sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je v temu delu vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljenega dela delne odločbe, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedenih točk izreka delne odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Tožnik predmetne tožbe ni ustrezno popravil in dopolnil v skladu s pozivom sodišča v sklepu z dne 7. 11. 2018, zato njegova tožba kljub naknadni dopolnitvi ostaja nepopolna in nerazumljiva.
ZJZP člen 74, 74/1. ZUP člen 222. ZUS-1 člen 69, 69/1.
koncesija - statusno preoblikovanje - prenos dejavnosti - molk organa - tožba zaradi molka organa
Toženka navaja, da o vlogi še ni odločila, ker je prepričana, da področna zakonodaja, tako ZZDej in ZJZP nikjer izrecno ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da gre po naravi stvari nedvomno za odločitev, ki mora biti sprejeta po pravilih splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da velja za odločanje o vlogi tudi rok, ki ga ZUP določa za odločitev o zahtevi