ZOsn člen 60.a. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8. ZPP člen 185, 185/1. ZUS-1 člen 4, 4/1.
varstvo ustavnih pravic - COVID-19 - subsidiarni upravni spor - sprememba tožbe - razdružitev zadeve - zavrženje tožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje.
Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 6o.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe.
Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19.
Ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, lahko poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče. Gre za izraz volje prodajalca, ki ga ZKZ pri svobodi sklepanja pogodbenih razmerij omejuje le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Tako pripravljena ponudba pa ne pomeni, da mora organ v postopku odobritve pravnega posla odločiti tudi o delu ponudbe, ki se nanaša na stavbna zemljišča. V postopku odobritve pravnega posla po določbah ZKZ organ namreč odloča (le) o odobritvi pravnega posla v obsegu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče, iz česar a contrario izhaja, da organ v zadevnem postopku ne odloča o odobritvi pravnega posla v obsegu, ki se nanaša na stavbna zemljišča, ki so (sicer dopustni) del ponudbe.
ZUS-1 vzpostavlja t. i. subjektivni koncept upravnega spora, v skladu s katerim je upravni spor namenjen varstvu pravic in pravnih interesov fizičnih ali pravnih oseb. V Republiki Sloveniji tako upravni spor ni namenjen varovanju objektivne zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, iz česar izhaja, da sodišče v primeru, da izpodbijani upravni akt ne posega v pravni položaj tožnika, ne opravi presoje njegove pravilnosti in zakonitosti.
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj v predlogu sklicuje, je izkazano, da je zavezancu s pravnomočno in izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja preko interneta brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, in sicer da zavezanec navedene odločbe ni izvršil. Vsa navedena (s strani nasprotne stranke neprerekana) dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je po presoji sodišča očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
mednarodna zaščita - vezanost upravnega organa na stališče sodišča
V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju tožena stranka upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021.
Inšpekcijski postopek je vrnjen v stanje, ko o nelegalnosti objekta A še (sploh) ni bilo odločeno. Tožnica zato s tožbo, s katero uveljavlja odpravo odločitve, ki je že odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek, v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - zahteva za izdajo začasne odločbe - težko popravljiva škoda
Oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v Uredbi Dublin III, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet v bližini Slovenske vasi, kar je zelo blizu slovensko-hrvaške meje. To se je zgodilo ponoči in po presoji sodišča ni bilo niti možnosti, da bi tožnik v tako kratkem času, torej od prehoda preko meje uspel priti do najbližje policijske postaje. Tožnik je že imel možnost pobegniti, če bi to zares hotel.
Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi, določeni v Dublinski uredbi, torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZOsn člen 57, 57/1, 60a, 76, 90.
upravni spor - oblastno ravnanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ostala opravila, ki jih izvajanje dejavnosti izobraževanja terja od tožene stranke, ne pomenijo oblastnega ravnanja, ampak gre za dejanja, ki so namenjena vzgojno-izobraževalnemu procesu, to je izvajanju pouka z namenom zagotavljanja splošne izobrazbe, spodbujanje telesnega in osebnostnega razvoja učenca. V ta proces je vključen tudi postopek ocenjevanja. Pri tem, ko je tožena stranka tožnika obvestila, da mora njegov sin za napredovanje v naslednji razred opravljati izpite iz posameznih predmetov, ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika, niti za oblastno ravnanje tožene stranke. Po vsebini je to akt strokovne narave, to je akt, s katerim tožena stranka izvaja dejavnost izobraževanja z vsemi elementi, ki jih ta proces zahteva, in vključuje tudi način in postopek ocenjevanja. To pa pomeni, da tega dejanja ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
skrbništvo - postavitev skrbnika - skrbništvo nad mladoletno osebo - center za socialno delo kot skrbnik - materialna izčrpanost pravnih sredstev - tožbene navedbe - nedovoljene tožbene novote
Tožnika sta s tožbenimi navedbami presegla pritožbene navedbe in pritožbi tožnikov tako nista bili materialno, po vsebini, izčrpani, zaradi česar gre za nedovoljene navedbe, ki jih sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Poleg tega gre hkrati za nedovoljene navedbe novih dejstev in predložitev novih dokazov, ki niso bile podane in izkazane ne v prvostopenjskem postopku (čeprav sta bila po že navedenem tožnika izkazano (vsaj) dvakrat vabljena k udeležbi) ne v pritožbah tožnikov, in za katere v tožbi ni opravičeno, zakaj niso bile navajane že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).
Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.
V primeru, ko je drugostopenjski organ odločal o pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, v postopku upravnega spora ni mogoče obravnavati odločbe, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti, saj je imela tožeča stranka že predhodno zagotovljena pravna sredstva zoper takšno odločitev.
oprostitev plačila nusz - aktivna legitimacija - actio popularis - zavrženje tožbe - pravni interes v upravnem sporu
Tožnik lahko v upravnem sporu uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist in ne more uveljavljati interesov, ki niso njegovi neposredni interesi oziroma ne more more uveljavljati splošnih interesov. Tožba v upravnem sporu ni neke vrste actio popularis.
Oškodovanje občinskega proračuna zaradi odobritve delne oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč določenemu zavezancu in posledičnega zmanjšanega prihodka v občinski proračun ne pomeni posega v pravni položaj tožnika. S tem ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi občine, ki je prejemnik sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, in posredno splošne interese občanov Mestne občine Celje, za kar nima podlage ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu.
dostop do informacij javnega značaja - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist
Iz tožbe, kot iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta nanaša zgolj na A. A. in ne na tožnika B. B., ki v upravnem postopku pred Informacijskim pooblaščencem sploh ni bil udeležen.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožena stranka o morebitni zavrnitvi/zavrženju predloga tožeče stranke za odlog davčne izvršbi ni bila dolžna izdati posebnega pisnega in obrazloženega sklepa. Ker zoper tak procesni sklep iz 226. člena ZUP ni posebne pritožbe, izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi in v ničemer ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Prav tako ZDavP-2 ne določa, da bi zoper tak sklep, kot je izpodbijani, bil dopusten upravni spor. Izpodbijani sklep pa tudi ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, pač pa gre za vmesni procesni sklep, zoper katerega zakon ne nudi pravnega varstva v upravnem sporu. Izpodbijani sklep zato ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
COVID-19 - pogoji za izstop - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - varstvo ustavnih pravic - splošni ali posamični akt - odlok
Posamični akti so pravni akti, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne (posamične/splošne) pravne akte. Določbe spornega Odloka Vlade, ki ga s tožbo izpodbija tožnik, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6, 36/2. Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest (2022) člen 1.
procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - imenovanje notarja - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo v upravnem sporu
Izpodbijani akt je Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest, ki določa spremembo (povišanje) notarskih mest, kar je po svoji naravi posamičen akt in ne predpis, čeprav ga je v obliki Odredbe sprejel minister za pravosodje.
Pravica do meritorne odločitve sodišča gre tistemu tožniku, ki izkaže pravovarstveni interes, ki torej izkaže, da je odločitev nujna zaradi varstva njegovih pravic in da bi mu ugodena rešitev tožbe zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, saj tožnici s svojimi navedbami v tožbi uveljavljata le svoj dejanski interes. Odredba ne posega v položaj tožnic, ki sta bili na notarski mesti pred tem že imenovani.
javni poziv - javni razpisi - nepovratna finančna vzpodbuda - sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev nepovratne finančne vzpodbude - tožbena novota - nova dejstva in novi dokazi
Dodelitev finančnih vzpodbud je po predmetnem javnem pozivu in v skladu z načelom pravne države dopustna za objekte zgrajene v skladu s predpisi o graditvi objektov in v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tega pogoja pa tožnikova gradnja ne izpolnjuje, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo vinske kleti, gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti pa ni bilo pridobljeno.
pogojni odpust - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust - odločanje po prostem preudarku - delicta propria - zavrnitev tožbe
V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.
Kriteriji v petem odstavku 88. člena KZ-1 so navedeni le primeroma. Zato je pravilno stališče toženke, da je narava in teža kaznivega dejanja okoliščina, ki se lahko prav tako upošteva kot kriterij presoje pogojnega odpusta.