ZPP člen 19, 23. ZUS-1 člen 1, 22. ZVOP-1 člen 34, 34/3.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za prenehanje obdelave osebnih podatkov - stvarna pristojnost
Ker tožena stranka ni oblastveni organ, ni podana pristojnost Upravnega sodišča RS.
ZVOP-1 je s tretjim odstavkom 34. člena vzpostavil poseben upravni spor, ki po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1.
ZG člen 21, 21/3. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
gozd - krčitev gozda - dovoljenje za krčitev gozda - tožnik v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnik že sam v tožbi navaja (tako pa izhaja tudi iz upravnega spisa zadeve), da v predmetnem upravnem postopku ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, saj je v njem sodeloval (zgolj) s posredovanjem mnenja, in sicer na zaprosilo prvostopenjskega organa. O izdani izpodbijani (drugostopenjski) odločbi z dne 7. 10. 2021 je bil tako obveščen šele po njeni izdaji 21. 10. 2021, in sicer s strani prvostopenjskega organa. Ker tožnik torej v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca (tega položaja v času trajanja postopka na prvi in drugi stopnji niti ni zahteval), ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1; ob tem pa ne gre niti za situacijo iz tretjega odstavka 17. člena ZUS-1.
Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov, iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka.
ZUS-1 člen 2. ZUP člen 4. ZPRS-1 člen 2, 2-5, 4, 18, 20.
študentska organizacija - izbris iz poslovnega registra - upravna zadeva - organizacijska enota
Zahteva, naj AJPES izvrši zahtevani izbris iz PRS ne predstavlja materialnopravno določene pravice (ali obveznosti) tožnice, o kateri bi moral AJPES (oziroma toženka) vsebinsko odločiti in posledično izdati upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti javnopravne zadeve v smislu 4. člena ZUP. AJPES vpise oziroma izbrise, ki nimajo konstitutivnega ampak deklaratorni značaj, opravlja izključno na predlog enote poslovnega subjekta ali po uradni dolžnosti. Pri tem tožnica niti ne trdi, da želi uveljaviti svojo pravico oziroma interes, ampak v bistvenem uveljavlja, da je v javnem interesu, da je PRS usklajen z registrom študentskih organizacij. Te navedbe pa niso upoštevne tudi, ker vsled subjektivne koncepcije upravnega spora tožeča stranka ne more uveljavljati javnih oz. splošnih interesov, temveč le lastne.
Okrožnica ni upravni akt, ki ga za potrebe upravnega spora opredeljuje zakon, saj ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz področja upravnega prava in ne posega v javno pravno sfero, temveč gre za dopis, v katerem so, kot pravilno poudari toženka, navodila oziroma priporočila osnovnim šolam v zvezi z uporabo Odloka. Okrožnica ni niti posamičen akt, saj je naslovljena na vse osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in glasbene šole. Ker okrožnica ni posamičen akt, z izdajo katerega naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice, je sodišče že zato tožbo tudi na podlagi določbe 4. člena ZUS-1 zavrglo.
ZZSDT člen 11. ZTuj-2 člen 37. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
soglasje - izdaja soglasja - zbirna odločba - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Soglasje (ali nesoglasje) Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) je le ena od podlag za odločitev tožene stranke o zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, kar pomeni, da s takim (ne)soglasjem o tej zahtevi še ni odločeno. Odločba, s katero tožena stranka odloči o zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, je namreč t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugih organov, tudi ZRSZ. Odločitev ZRSZ torej ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu.
ZEN člen 27, 28, 47, 48, 49, 49/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
ureditev meje - evidentiranje meje - evidentiranje parcelacije - mejna obravnava - prepozen ugovor - prekluzija
Posamezna upravna zadeva je evidentiranje meje posamezne parcele in njena parcelacija oziroma samo parcelacija, če ima parcela meje že urejene. Upravni postopek se z začne s predlogom upravičenega predlagatelja (28. oziroma 48. člen ZEN). Če tak predlog za parcelo prve tožnice in drugega tožnika ni bil vložen ter zato o njuni parceli ni bilo odločeno, ni prišlo do posega v njun pravni položaj.
Mejna obravnava ni del upravnega postopka, geodetska uprava pa v upravnem postopku odloči le o zahtevi upravičenega predlagatelja.
ZBPP člen 10, 10/1, 10/1-2, 10/1-3, 34, 34/4. ZUS-1 člen 52.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - tujec - vzajemnost - stalno ali začasno prebivališče tujca v RS - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - prekluzija
Tožnik ni mogel šteti, da je nesporno, da dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ima. Njegovo zatrjevanje na glavni obravnavi, da mu obstoja dovoljenja kot nespornega dejstva niti ni potrebno dokazovati, je bilo nelogično in neprepričljivo, kajti organ za brezplačno pravno pomoč je namreč v izpodbijani odločbi izrecno zaključeval drugače, in sicer, da dovoljenja tožnik nima ter prav na ta zaključek vezal zavrnitev brezplačne pravne pomoči. To pa pomeni, da bi obstoj dovoljenja moral tožnik v tožbi – ker je bil glede na skrajšani postopek šele v izpodbijani odločbi seznanjen s tem, da gre za pravno relevantno dejstvo – zatrjevati in predložiti zanj dokaze ali jih vsaj predlagati (52. člen ZUS-1)1. Vendar tožnik tako ni ravnal ter je zato v tem prekludiran.
ZDPIDŠ člen 3, 11. ZUS-1 člen 64, 64/4. URS člen 22.
dodatek k pokojnini - pravica do dodatka k pokojnini - kriteriji za priznanje pravice do dodatka - športni dosežki - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost organa na pravno stališče sodišča - pravica do enakega varstva pravic
V tožnikovem primeru je prišlo do spremembe oziroma sprejema novega zakona v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Če bi upravni organ odločil pravočasno (ovire za pravočasen sprejem odločitve ni bilo, iz podatkov spisa in celo samega odgovora toženke izhaja, da je bil v skladu z določbami ZIPO že izoblikovan predlog za odločitev v zadevi, ki je bil poslan Vladi, Vlada pa o predlogu ni odločila, ampak je z odločanjem počakala na sprejem novega zakona in s tem zadržala uporabo veljavnega zakona, za kar ni imela pooblastila), bi tožnik izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Glede na navedene posebne okoliščine in namensko zadržanje uporabe veljavnega zakona je bila tožniku zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Zaradi pomena, ki ga ima konkretna zadeva za tožnika, je treba dati prednost varstvu pravic in pravnih koristi posameznika pred načelom zakonitosti in odločitev opreti na predpis, ki je veljal ob začetku upravnega postopka. S tem se tudi zagotovi enakopravno obravnavo istovrstnih vlog, ki jih sočasno vlagajo različne stranke.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - prekluzija - pogoji za sprejem prosilca - zavrženje prošnje
Sodišče sprejema tožnikovo pojasnilo, da informacij o Romuniji ni mogel predložiti tekom postopka, saj se je nahajal v Centru za tujce v Postojni. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati.
Tožnik je v tožbi izpostavil, da položaj prosilcev za mednarodno zaščito ni enak položaju tistih oseb, katerih prošnja je bila predhodno že zavrnjena. Kot je navedeno v poročilu AIDA za Romunijo za leto 2020, na katero se tožnik sklicuje, osebe, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, namreč nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Po prepričanju tožnika pa bi slednje lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je bil na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III razgovor s tožnikom opravljen zgolj v prisotnosti uradne osebe in tolmača, tožnik pa pomoči osebe z ustreznim pravnim znanjem ob tem ni imel. V takšnih primerih je še posebej pomembno, da se z osebo, ki je v našem okolju tujec in ji pravo ni poznano, razgovor opravi še posebej skrbno. Vprašanja, ki so bila tožniku v razgovoru postavljena in so se nanašala na azilni postopek v Romuniji, so vsa izhajala iz položaja prosilca za mednarodno zaščito in ne položaja, kot ga bo imel tožnik v primeru vrnitve v Romunijo, ko bo vložil ponovno prošnjo.
Ni vsaka napaka v zvezi z obličnostjo upravnega akta takšna, ki bi vodila v njegovo nezakonitost. Vendar med sestavne dele upravnega akta, katerih odsotnost ima lahko za posledico, da se tega ne da preizkusiti in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, spada podpis uradne osebe (oziroma varen elektronski podpis uradne osebe in organa, overjen s kvalificiranim potrdilom). Odločba, ki ni podpisana s strani uradne osebe, ki jo je izdala, je namreč praviloma brez pravnega učinka, saj sploh ni bila izdana. Podpis uradne oseben izkazuje voljo organa in je izkaz načela zakonitosti, saj služi potrditvi, da je postopek vodila oseba, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje (31. člen ZUP) oziroma da je odločbo izdala pooblaščena uradna oseba organa (28. člen ZUP), kot tudi potrditvi da jo je izdal za to pristojen organ. Ker izpodbijani akti podpisa uradne osebe niso vsebovali, je bil po presoji sodišča tako onemogočen tudi preizkus njihove zakonitosti.
ZVis člen 6, 6/1, 6/2, 6/2-8, 26, 26/1, 26/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
visoko šolstvo - volitve - razveljavitev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep se nanaša na volitve, in sicer na razveljavitev volitev v organ članice univerze. Glede na navedeno z izpodbijanim sklepom ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Izpodbijani sklep torej ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, pač pa na področju, ki sodi v lastno, avtonomno pristojnost univerze. Zato po presoji sodiča to tudi ni akt organa ali dejanje, ki bi dopuščalo upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnic zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnic, da zapustita Slovenijo in se vanjo ne vrneta, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnic.
subsidiarni upravni spor - pomankljiva tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - nepopravljiva škoda
Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, da tožnika izpodbijata dejanje tožene stranke in je v tem smislu dovolj konkretiziran, saj se nanaša na konkretni osebi in na konkretna dejanja, to je na zahtevo tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju. Tožbeni zahtevek ni uperjen zoper abstraktni pravni akt, ampak zoper konkretizirano dejanje tožene stranke.
Tožnika utemeljujeta težko popravljivo škodo s tem, ko navajata, da so učenci, ki se šolajo na daljavo – s čimer smiselno navajata, da sodita mednje – izolirani, izobražujejo se brez sodelovanja ali prisotnosti učitelja. Snov se jim ne podaja, izdelki se ne pregledujejo niti se ne sme izvajati ocenjevanja znanja. Menita, da je prepoved izobraževanja in dopuščanje posegov v telo že samo po sebi take narave, da predstavlja nenadomestljivo škodo. Po mnenju sodišča tožnika z zgoraj navedenimi trditvami težko popravljive škode nista izkazala, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, v konkretnem primeru je to izpolnjevanje pogoja PCT. Torej se škodi lahko izogneta in zato ta škoda ni nepopravljiva.
V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.
V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijani sklep pritožbe ni vložila, kar pomeni, da tožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 ni dopustna.
ZUOPP-1 člen 36, 37, 52. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
otroci s posebnimi potrebami - usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Individualizirani program po svoji vsebini ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pač pa izvedbeni akt strokovne narave, s katerim se določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči otroku s posebnimi potrebami. Pri njegovem sprejemu vzgojno-izobraževalni zavod ne nastopa v oblastveni vlogi, pač pa v vlogi strokovnega organa, ki je z individualiziranim programom dolžan pripraviti strokovno podlago za uresničitev pravic, ki jih otroku s posebnimi potrebami priznava odločba o usmeritvi.
Ker individualizirani program po svoji vsebini ni posamični oblastni akt ali dejanje organov oblasti, tožeča stranka varstva svojih pravic ne more uveljavljati niti v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - javna dražba - plačilo nadomestila za uporabo - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom sicer res že opravila plačilo nadomestila za uporabo omejene naravne dobrine, vendar ne glede na to sodišče meni, da izpodbijani sklep ne predstavlja dokončnega upravnega akta po 49. členu ZEKom-1, saj agencija (toženka) z izpodbijanim sklepom (še) ni po vsebini odločila o sami pravici – torej o dodelitvi RF stranki z interesom in s tem o pridobitvi pravice do njihove uporabe.
Da bi bilo o dodelitvi RF, to je o pravici uporabe RF, odločeno že pred ODRF z izpodbijanim sklepom, pa ne izhaja niti iz določbe devetega odstavka 45. člena ZEKom-1, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Po tej določbi se šteje, da so bili na javnem razpisu izbrani dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli in v predpisanem roku plačali plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine iz drugega odstavka 47. člena tega zakona. Ne drži, da se po navedeni določbi ex lege šteje, da so RF dražiteljem dodeljene pod odložnim pogojem plačila nadomestila. Ta določba namreč pomeni zgolj materialno podlago za odločitev o pravici z ODRF, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji pravice do uporabe radijskih frekvenc.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
dokončnost upravnega akta - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Sklep o davčni izvršbi predstavlja upravni akt, kar tudi sicer med strankama ni sporno, saj gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici posameznika, vendar pa izpodbijani akt še ni dokončen, saj je tožnica zoper njega vložila pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka. Tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka je prepozna.
ZIntPK člen 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZUP člen 9, 9/1, 188, 188/1. ZUS-1 člen 2.
lobiranje - izjeme lobiranja - vpis v register - načelo zaslišanja strank - izjava stranke
Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi.
ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja eden ali več poslovodij (prvi odstavek 515. člena ZGD-1), temveč družbenike. Navedeno torej pomeni, da termin izvoljeni predstavnik interesne organizacije iz določbe druge povedi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK ne zajema članov nadzornega sveta.
Tudi prizadevanje za odpravo morebitne protiustavnosti ZDTon, s katero bi se kršile človekove pravice in/ali temeljne svoboščine, kot zatrjuje tožnik, lahko spada med izjeme po 56.a členu ZIntPK.