COVID-19 - osnovna šola - izobraževanje - varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke - pravni interes - začasna odredba
V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo, kot tudi ne o tistih aktih, zoper katere je tožniku na razpolago drugo sodno varstvo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi individualno posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Sodišče, ki skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožnika zahtevata sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanju spornih več v tožbenem zahtevku navedenih splošnih aktov in sicer Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21), Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici MIZŠ z dne 16. 11. 2021. To pa že glede na njihovo poimenovanje, kot tudi glede na njihovo vsebino kaže na njihovo pravno naravo splošnih abstraktnih pravnih aktov, ne pa za individualno urejanje posamičnih razmerij.
ZUS-1 člen 32, 66, 66/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 8, 8/1. ZNB člen 39.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šolstvo - odlok - varstvo ustavnih pravic - začasna odredba
Med pogoji za izdajo začasne odredbe je tako na prvem mestu vsaj na stopnji verjetnosti izkazana težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku, ob hkratnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v skladu z načelom sorazmernosti.
Po mnenju sodišča težko popravljiva škoda ni izkazana, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, kot jih v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi sama navajata.
nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev - zavrženje tožbe
Ker tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z napotki sodišča, sodišče ugotavlja, da je tožba ostala nepopolna in nerazumljiva. Ni namreč jasno, kaj želi tožnik: ali le pojasnilo oziroma tolmačenje priloženega sklepa o zavrženju njegove vloge ali pa bi rad zoper sklep vložil tožbo v upravnem sporu, pri čemer ne navede niti tega, da je odločitev napačna niti razlogov za to. Sodišče pa nima zakonskega pooblastila, da bi samo nadomeščalo voljo strank.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - vložitev pritožbe zoper upravni akt - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan.
Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.
Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, sodno varstvo pravic v zvezi s sklenitvijo zakupnega razmerja pa je tožeči stranki zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je upravno sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.
ZJC člen 3, 3/1. ZUreP-2 člen 192, 193, 199,199/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
kategorizacija javnih cest - javna cesta - javna korist - razlastitev - pogoji za razlastitev - posamični upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim Odlokom o spremembah Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Gorenja vas - Poljane je bila prej javna občinska cesta izvzeta iz kategorizacije. Po presoji sodišča se učinek navedenega Odloka razteza na vse dejanske in potencialne uporabnike ceste, kar kaže na splošnost pravne norme. Odlok ne učinkuje zoper konkretno in individualno določene subjekte, ampak zoper vnaprej nedoločene osebe, ki jih lahko (ne pa nujno) zadeva. Po prvem odstavku 3. člena ZJC so namreč javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Kategorizacija ceste kot javne ceste torej omogoča, da jih lahko vsak, tj. nedoločen krog ljudi, prosto uporablja. Ukinitev kategorizacije pa temu nedoločenemu krogu ljudi to pravico ukinja.
Ukinitev kategorizacije ne more spremeniti pravnega položaja osebe, ki je vložila zahtevo za razlastitev in s tem tudi ne gre za odločitev o njeni pravici ali obveznosti. Poleg tega pa četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 določa, da lahko zahtevo za razlastitev poda razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični omejeno. Citirano določilo torej možnosti, da razlastitveni postopek sproži tudi domnevni razlastitveni zavezanec (kar pa ne pomeni že uspeha v tem postopku in s tem pridobitve pravice do odškodnine), ne pogojuje s kategorizacijo objekta kot javne ceste, ampak s tem, da gre za že zgrajene objekte, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, ob upoštevanju pogojev po 192. členu ZUreP-2. Tudi iz tega razloga se zato pravni položaj tožnika zaradi ukinitve kategorizacije ni mogel spremeniti in torej Odlok po vsebini ne pomeni odločitve o tožnikovi pravici ali obveznosti.
upravni spor - vrnitev v prejšnje stanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 6, 6/2, 6/2-8.
visoko šolstvo - volitve - enakost pred zakonom - stranski udeleženec - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - zavrženje tožbe - začasna odredba
Iz zakona izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji ali je posamezna odločitev upravni akt v smislu določb ZUS-1 in sicer: (i) formalno (le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi iz 1. člena ZUS-1) in (ii) materialni (če vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v pravni položaj tožnika in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično določanje v javnem interesu).
Po presoji sodišča izpodbijani sklep, da se razveljavijo volitve v ŠS Fakultete ,ni upravni akt, ki ga za potrebe upravnega spora opredeljuje zakon (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom in odgovorom rektorice namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz področja upravnega prava in ne posega v javno pravno sfero, temveč v notranje volilne postopke na fakulteti, ki po določbi 8. alineje drugega odstavka 6. člena ZVis izrecno spadajo v področje notranjega urejanja univerze oz. fakultete ter navzven zoper tretje ne učinkujejo. Izpodbijani sklep in odgovor rektorice po presoji sodišča niti nista oblastvena posamična akta, saj Študentski svet Univerze in rektor ne izvršujeta oblasti, temveč sta organa Univerze, katerih naloge in pooblastila so določene za rektorja v 23. členu ZVis, za Študentski svet Univerze pa v 26. členu ZVis.
Izpodbijani sklep in odgovor rektorice nista bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato ni akt organa ali dejanja, ki bi dopuščalo upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZUS-1 člen 32.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - zahteva za izdajo začasne odredbe
Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo po lastni izjavi ilegalno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zato je presoja toženke, da je podana domneva nevarnosti pobega pravilna in je na podlagi tega utemeljeno sklepala, da bo tožnik pobegnil, preden bo njegov postopek končan.
ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-9. ZBPP člen 34, 34/4.
redni upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - brezplačna pravna pomoč - zavrženje tožbe - prepozna tožba
Na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP se zadeve v upravnem sporu po ZBPP obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da je v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena v zvezi z 9. točko tretjega odstavka 83. člena ZS procesni rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu tekel tudi v času poletnega poslovanja sodišča.
Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je glede na vročitev odločbe dne 30. 7. 2021 iztekel dne 30. 8. 2021. Tožnik je tožbo vložil šele dne 9. 9. 2021, zmotno misleč, da se rok zaradi poletnega poslovanja sodišča rok izteče šele 15. 9. 2021
Izpodbijani sklep ne vsebuje nobene navedbe glede pravne podlage, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do delnega vračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo po ZDUOP.
varstvo ustavnih pravic - odlok - upravni akt - upravni spor - tožba v upravnem sporu - ni posamični akt
Sodišče je presodilo, da izpodbijani Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Izpodbijani akti namreč naslavljajo splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter urejajo nedoločeno število bodočih primerov, to pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njihovo izpodbijanje ni mogoče.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Zbrani dokazi ne kažejo, da bi inšpektor tožniku računal rok za vložitev tožbe, niti ne najde razloga ali motiva, zakaj bi inšpektor tožnika zavajal, tako kot se sklicuje tožnik. Kolikor bi do tega v resnici prišlo, pa ima tožnik možnost zoper inšpektorja uveljavljati druge za to predvidene postopke, ne more pa to vplivati na pravočasnost njegovih dejanj v postopku. Četudi bi sodišče odgovor tožnika štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za ugoditev takemu predlogu niso izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če gre za opravičen razlog za zamudo, po ustaljeni sodni praksi pa so opravičeni vzrok le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, kar sodišče presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, pri tem pa upošteva tudi lastnosti stranke, saj mora biti razlog opravičen glede na njen položaj in lastnosti.
Med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba, ki je vložila prijavo na strokovni izpit v zvezi s čimer je vložena predmetna tožba zaradi molka organa. Tožnik obenem tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da mu je bil v upravnem postopku priznan status stranskega udeleženca.
Ker tožnik v obravnavanem upravnem postopku ni bil udeležen kot stranka ali kot stranski udeleženec in ker izkazuje zgolj dejanski interes za tožbo zaradi molka organa, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v tem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - razdružitev zadeve - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je izpodbijane akte z vidika učinkovitega varstva ustavnih pravic treba ločiti od dejanj drugotožene stranke, ki imajo drugačno pravno naravo in tudi drugačno sodno varstvo. Zato je sodišče odločilo, da bo zadevo razdružilo, ker so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in ker bo na ta način v večji meri zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic tožeče stranke.
Akte, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka, ni mogoče šteti za posamične akte, ki bi bili lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov pristojno Ustavno sodišče, je sodišče tožbo zoper Vlado RS zavrglo.
upravni spor - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
V primeru, ko komisija odloča o vlogi za pristop k strokovnemu izpitu gre nedvomno za upravno odločanje.
Med strankama ni sporno, da je tožnik toženi stranki dne 5. 9. 2018 poslal vlogo naslovljeno “Prijava na strokovni izpit“. Prav tako ni sporno, da dne 14. 1. 2019 vlogo dopolnil in da je dne 9. 12. 2019 poslal pritožbo zaradi molka organa oziroma pritožbo zaradi fikcije zavrnitve njegove vloge in dne 19. 2. 2019 poziv organu druge stopnje za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh. Zato je zahteva tožnika, da mora tožena stranka o njegovi vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS–1, utemeljena.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (2011) člen 10.
sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - pogoji za dodelitev sredstev - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja
Vloge se lahko formalno dopolnjujejo, dokler niso formalno popolne, kar pa ne velja za vsebinsko „popolnost“ vlog. To izhaja tudi iz Razpisne dokumentacije, kjer je v drugem odstavku poglavja 3.6 izrecno navedeno, da dopolnitev vloge in formalna popolnost še ne pomenita, da vloga izpolnjuje vse pogoje, določene z Javnim razpisom. Iz prvega odstavka 10. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog pa tudi izhaja, da mora komisija dopustiti in omogočiti dopolnitev formalno nepopolne vloge. Po prepričanju sodišča zaprošeni znesek za sofinanciranje ne predstavlja ''zgolj'' nebistvenega dela vloge, ki je zlahka popravljiv, temveč ravno nasprotno, gre za enega od bistvenih razpisnih pogojev, katerega višine se, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 10. točke Javnega razpisa, v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati. Toženka zato tožnika ni bila dolžna oziroma ga niti ni smela pozivati na dopolnitev vloge v tem delu, saj ni šlo za formalno nepopolnost, poleg tega pa, kot tudi že povedano zgoraj, se tega dela vloge v dopolnitvah sploh ne sme spreminjati.
Koncedent izda odločbo, ko odloča o podaljšanju koncesije, vendar pa to še ne pomeni, da mu ni treba izdati odločbe tudi v primeru, ko zavrne predlog za podaljšanje koncesije, čeprav to ni v zakonu izrecno določeno. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za podaljšanje koncesije na organ, ki je za to pristojen, to je na Občino Trebnje, le-ta pa bo morala po presoji sodišča o predlogu odločiti z upravno odločbo.
Z izdanim mnenjem se celoten postopek podaljšanja koncesije še ni zaključil. Občina Trebnje bi morala o predlogu za podaljšanje koncesije izdati ustrezen upravni akt, zoper katerega ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Iz navedenega razloga je tožba tudi preuranjena, saj je očitno, da tak akt ni bil izdan. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je dopis Občine Trebnje tožeči stranki o prenehanju pogodbe tak akt, je tudi v tem primeru tožba preuranjena, saj je bila vložena pred datumom tega dopisa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni zgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik izpodbijanemu aktu nasprotuje zgolj s trditvijo, da je neutemeljen, ker je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, odločitev sodišča, da temu ni tako, pa napačna. Pri tem še pojasni, da je predlog utemeljen, ker njegova odsotnost z naroka ne bi smela pripeljati do zavrnilne sodbe in ker je izkazal, da se naroka ni mogel udeležiti. Resničnosti tako posplošenih trditev sodišče niti ne more presoditi, saj ni jasno, kaj od tega, kar je ugotovila toženka, po trditvah tožnika ne drži in zakaj.
ustavitev postopka - spor o zakonitosti upravnega akta - pozneje izdan nov upravni akt
Z vlogo z dne 13. 10. 2021 je toženka sporočila, da je v skladu z 273. členom ZUP sama rešila spor in sodišču predložila svoj sklep z dne 16. 9. 2021, s katerim je odpravila izpodbijani sklep in tožniku priznala pravico do dodelitve subvencije za obdobje od 12. 4. 2021 do 2. 5. 2021. Tožnik je na poziv odgovoril, da je toženka o preostalem delu njegovega zahtevka odločila s sklepom z dne 8. 7. 2021 (za obdobje od 3. 5. 2021 do 30. 6. 2021), zato pri tožbi ne vztraja. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 ustavilo postopek.