Osrednja dilema tega revizijskega postopka glede na dopuščeno vprašanje je, ali je sredstva socialne države, ki jih torej rezidenčni starš in otrok prejemata iz javnih sredstev, mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša in otrokovih lastnih dohodkov, ali pa je treba to dejstvo obravnavati (in upoštevati) na kak drug način.
V skrajnem položaju (ko rezidenčni starš in otrok nimata sploh nikakršnih lastnih sredstev) bo tak, drugačen pristop sodišču namreč narekoval, naj presodi, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec (v mejah ugotovljenih potreb otroka) zmožen nositi.
Sodišče torej tu ne bo razporejalo preživninskega bremena med oba starša, ker (v tem primeru rezidenčni starš) sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, marveč ga bo namesto njega nosila kvečjemu država. Nosila pa ga bo v skladu z načelom socialne države (2. člen Ustave) in v povezavi s prvenstveno obveznostjo starša, da vzdržuje svojega otroka (54. člen Ustave), šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne bo zadoščal za minimalno zadostitev otrokovih potreb.
Uporaba analogne razlage je v spornem primeru pri razjasnjevanju pojma podizvajalca izključena, saj ne gre za takšno pravno praznino (vrzel v zakonski zgradbi), ki bi jo bilo treba zapolnjevati na podlagi zakonske ali celo pravne analogije.
Direktna tožba podizvajalca do naročnika gradbene pogodbe ni predvidena kot sodno sredstvo za poplačilo del, ki ne ustrezajo po vsebini gradbenim delom oziroma gradnji.
Tožbena zahtevka tožnikov sta neutemeljena zaradi pomanjkanja izhodiščne pravne podlage za uspešno uveljavitev direktnih zahtevkov do tožene stranke (pomanjkanje stvarnopravne legitimacije), torej iz povsem načelnih in zgolj pravnih razlogov.
Kljub siceršnjemu izpolnjevanju pogojev, ki bi narekovali v predpisani strogi obliki doseženo soglasje volj za prodajo kmetijskega zemljišča, je revidentu treba odreči sodno varstvo, ki temelji na sklenjeni pogodbi, če je bilo njegovo ravnanje ob sklepanju pogodbe takšne narave, da je nasprotovalo kogentnim zakonskim določbam (507. in 513. členu OZ).