Tožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode oziroma kakršnekoli škode, ki bi ji verjetno nastala in ki ji neposredno grozi. Sodišče ocenjuje kot splošne tožničine navedbe glede nastanka hujših posledic in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 2. 12. 2021 in tveganja za dodatno poslabšanje, ki ostaja zgolj na splošni ravni. Pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične posledice pa ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.
izvrševanje kazni zapora - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - prestajanje kazni v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Iz uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta.
prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora - razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora - zdravstveni razlog - mnenje posebne zdravniške komisije - varnostni zadržek - zaslišanje stranke
Organ ni sledil tožnikovemu predlogu in ni zahteval dopolnitve mnenja PZK, čeprav je tožnik predložil dodaten (nov) izvid v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in nadaljnjim zdravljenju, ki bi terjal dodatno mnenje PZK, saj je bilo prvotno mnenje posplošeno in ni upoštevalo dejanskih okoliščin, na katere je v svoji vlogi in odgovoru opozarjal tožnik.
Ker je organ svojo odločitev oprl (tudi) na podatke, s katerimi ni seznanil tožnika in mu v zvezi z njimi torej ni dal možnosti izjasnitve, tožnik pravilno opozarja na kršitev pravice do izjave v upravnem postopku.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom
Po naravi stvari je ob pravilni razlagi predpisa mogoče obsojencu zlorabo svobodnejšega režima oziroma obstoj drugih utemeljenih razlogov za premestitev v strožji režim očitati le za dejanja, storjena po tem, ko je bil v ta režim že nameščen. Citirano določbo je torej treba uporabiti, če se po premestitvi v svobodnejši režim izkaže, da obsojenec navedenih pričakovanj ne izpolnjuje.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - zavrnitev prošnje za pogojni odpust - prosti preudarek - ponovitvena nevarnost
Peti odstavek 88. člena KZ-1 pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na izpolnitev pogoja, na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin, ki jih KZ-1 našteva v drugi povedi petega odstavka 88. člena), sploh ne pride v poštev (tako sodba tega sodišča, I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017).
V obravnavanem primeru je Komisija ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi nasprotne. Pri zaključku, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je obrazloženo, že kaznovan s pogojno obsodbo, kar pomeni, da je že imel možnost spremeniti svoje življenje, pa tega ni storil.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je po presoji sodišča očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
KZ-1 člen 88, 88/1. ZIKS-1 člen 107, 107/2. ZUP člen 144, 145.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - skrajšani ugotovitveni postopek
Skrajšani postopek je mogoč, če so dejstva na prvi pogled očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
pogojni odpust - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust - odločanje po prostem preudarku - delicta propria - zavrnitev tožbe
V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.
Kriteriji v petem odstavku 88. člena KZ-1 so navedeni le primeroma. Zato je pravilno stališče toženke, da je narava in teža kaznivega dejanja okoliščina, ki se lahko prav tako upošteva kot kriterij presoje pogojnega odpusta.
kazen zapora - obsojenec - premestitev v prostore s strožjim režimom - razlogi za premestitev
Organ mora v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem (na primer z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev) druge obsojence motil na tak način in s tako intenziteto, da je to resno oziroma huje vplivalo na njihovo življenje v zavodu, kar je z vidika zagotavljanja reda in miru ter varnosti terjalo ukrepanje, in sicer izločitev motečega obsojenca iz socialnega okolja zavoda in njegovo namestitev v poseben strožji režim z ločenim bivanjem in omejevanjem stikov z drugimi obsojenci.
Sodišče se strinja s toženko, da na mnenje zavoda ni vezana, saj za to ni podlage v navedenih določbah ZIKS-1, ter da je dolžna opraviti samostojno presojo, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja
Tak toženkin preudarek ne pomeni prekoračitve meja prostega preudarka niti ni uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, to pa je presoja, ali je mogoče obsojenca brez nevarnosti, da bi ponovil kaznivo dejanje, (pogojno) odpustiti iz zapora kljub temu, da zaporne kazni, na katero je bil obsojen, ni prestal v celoti.
Sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogama z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020 zaprosil za izjemen predčasni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Kljub navedenemu, toženka tožnikovih vlog ni obravnavala na navedeni pravni podlagi, pač pa (zgolj) na podlagi drugega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožnik še ni prestal treh četrtin kazni zapora, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 88. člena KZ-1, na tej podlagi pa je tožnikovi vlogi zavrgla. Toženka pa ni pa ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemen pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1, za katerega je tožnik s svojima vlogama dejansko zaprosil.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZIKS-1 člen 48, 49, 74, 75, 76. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2019) člen 20, 51, 58, 58/5, 65.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev obsojenca - premestitev obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora s strožjim režimom - začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmanjšano število oziroma obseg ugodnosti, ki jih za tožnika pomeni prestajanje kazni v strožjem režimu, po presoji sodišča samo po sebi ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škoda, kot to zatrjuje tožnik. Težko popravljiva škoda je resna škoda, ki mora presegati tisto stanje, ki pomeni sam učinek izvršitve upravnega akta. V nasprotnem primeru bi se namreč z institutom začasne odredbe zaobšla splošna ureditev, po kateri vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Te škode pa tožnik niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokaže, v čem bi mu tako zmanjšan obseg ugodnosti nenadomestljivo škodil.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev v drug zavod - razlogi za premestitev - prosti preudarek
Na pravilnost izpodbijane odločbe o premestitvi bi lahko vplivali le ugovori, ki bi se nanašali na razloge za premestitev, ki pa jih tožnik v tožbi ne navaja.
pogojni odpust - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust - zavrnitev prošnje za pogojni odpust - skrajšani ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja strank
Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je ena izmed temeljnih načel upravnega postopka in velja tudi pri odločanju Komisije za odpust s predčasnega prestajanja zaporne kazni, saj se v tem postopku odloča po določilih ZUP.
Komisija bi tako morala pred izdajo izpodbijane odločbe vlagatelja kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila na dopisni seji (ki se nanaša na vsebinsko zavrnitev njegove prošnje) seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.
Ker tožnik zaporne kazni ne prestaja več, in ker glede na to tudi ni izkazal morebitnega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Z dnem odpusta s prestajanja kazni zapora je namreč tožnikov pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom prenehal.
Tožniku se je kazen zapora, v zvezi s katero je vložil prošnjo za pogojni odpust, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, že v celoti iztekla. Kar pomeni, da tudi ob morebitnem uspehu s tožbo ter odpravi ali razveljavitvi izpodbijane odločbe sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti nove, za tožnika bolj ugodne odločitve, s katero bi se tožnika pogojno odpustilo s prestajanja predmetne zaporne kazni. Glede na navedeno si tožnik s tožbo, kot jo je vložil, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ZPP člen 80. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZIKS-1 člen 41č.
obsojenec - zaseg predmeta - stranka v postopku - smrt stranke
Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa ko stranka, lahko pravdna stranka, in ali je pravdno sposoben. Po ugotovitvi, da se sporno pravno razmerje v tem upravnem sporu nanaša na osebnostne pravice tožeče stranke, ki je umrla, in da se torej pomanjkljivosti tožbe, ki je nastopila s smrtjo tožeče stranke, ne da odpraviti, je sodišče tožbo ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZIKS-1 člen 80, 80/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
izvrševanje kazenskih sankcij - predlog za premestitev - premestitev v drug zavod - aktivna legitimacija - zavrženje prošnje
Iz prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 izhaja, da se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen podati vloge za premestitev v drug zavod ali oddelek drugega zavoda.
ZPP člen 112, 112/8, 185. ZUS-1 člen 17, 17/5, 23, 24, 30, 31, 31/2.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - sprememba tožbe - tožena stranka - pravni interes - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Uradna oseba je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe.
Izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 se že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper to odločbo.