skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje - obseg skupnega premoženja - deleži na skupnem premoženju - pravno mnenje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, zato ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja in določitev različnih deležev na posameznih predmetih praviloma ni mogoča.
ZZZDR člen 106. ZZZDr-C člen 39, 39/1.ZUstS člen 44.
stiki z otrokom - prenos pristojnosti - dokončanje že začetih postopkov - odločba ustavnega sodišča
Zakonodajalec je uredil prehodno obdobje prenosa pristojnosti za odločanje o stikih z otroci tako, da se začeti postopki končajo pred CSD, o pritožbah pa odloča ministrstvo, pristojno za družino. Zato o zakonitosti dokončnih upravnih odločb tudi v prehodnem obdobju odloča upravno in ne okrožno sodišče.
ZZZDR člen 59, 59/1, 61.ZPP člen 39, 39/1, 41, 41/1, 44, 44/2, 367, 367/2, 377.
dovoljenost revizije - kumulacija tožbenih zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - odplačilo posojila - aktiva in pasiva premoženja
Resda se vsi zahtevki tičejo premoženjskih razmerij zakoncev po razvezi zakonske zveze, vendar pa niti njihova dejanska podlaga niti pravna podlaga nista enaki. Tako se eden od zahtevkov tiče ugotovitve deležev na nepremičnini in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine in temelji na določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR, drugi zahtevki pa so obligacijski - denarni. Zato se vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije, določi po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti posameznega zahtevka.
Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in logično je, da jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, saj je le presežek - aktiva lahko predmet delitve med zakoncema.
Revizijski očitek, da sodišče ni prisodilo preživnine drugi toženki ne more vplivati na revizijsko usodo odločitve o tožnikovem očetovstvu. Sodišče v primeru, da ugodi zahtevku za ugotovitev očetovstva, sicer res lahko odloči o preživljanju otroka tudi brez ustreznega zahtevka, vendar tega ni dolžno storiti. Izostanek odločitve o preživnini tudi ne more vplivati na usodo sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku za ugotovitev očetovstva.
Zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanju med sedaj pristojnimi sodišči za urejanje te problematike s centri za socialno delo. Takšno sodelovanje je potrebno tudi tedaj, če stranka zahteva, naj se zaradi spremenjenih razmer izda nova odločba o stikih z otrokom.
revizija - povračilo sorazmernega dela preživninskih izdatkov - verzija - preživninski zavezanec - preživljanje polnoletnega otroka - pravno mnenje
Stranki sta se sicer sporazumeli, da vsak od staršev prevzame v varstvo in vzgojo enega otroka, s čimer odpadejo preživninski zahtevki. Tudi ob takem sporazumu strank bi morala biti preživnina za vsakega mladoletnega otroka v navedeni sodbi določena. Ker pa ta ne vsebuje preživninskega izreka, je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da s sodbo preživninska obveznost ni bila določena. Zato ni ovire za preživninski verzijski zahtevek enega roditelja do drugega za obdobje otrokove mladoletnosti.
Za obdobje polnoletnosti otroka, ki se redno šola, lahko roditelj, pri katerem otrok živi, zahteva od drugega roditelja povračilo sorazmernega dela izdatkov, ki jih je imel za preživljanje otroka.
skrbništvo – določitev skrbnika za poseben primer – lastnost stranke v postopku
Položaj stranke v postopku za postavitev skrbnika za poseben primer gre le osebi, ki se postavlja pod skrbništvo in osebi, ki je postavljena za skrbnika. Druge osebe v tem postopku ne morejo varovati svojih pravic in pravnih koristi, saj se o njih ne odloča.
ZZZDR člen 87, 123, 129.ZPP člen 217. Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah člen 1.
ugotovitev očetovstva - izvedba dokaza v tujini - izvedba analize DNA - procesna neaktivnost strank - preživnina
Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti, zato sodišče v konkretnem primeru ni bilo zavezano izvesti dokaza z genetsko preiskavo. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo sodišče kljub dejstvu, da predujem ni bil založen, na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, L 174, 27.6.2001, str. P. 0001-0024) dolžno opraviti DNA analizo na Švedskem, kot je to zahteval toženec. Kdaj bo sodišče države članice EU izvedlo dokaz v drugi državi članici, se v skladu z določilom 1. člena citirane uredbe presoja v skladu s pravom te države. Uredba o pridobivanju dokazov določa le poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in uveljavlja neposredno komunikacijo sodišč brez posredovanja ministrstev, pristojnih za pravosodje. V konkretnem primeru je tako treba izhajati iz določila 217. člena ZPP.
premoženjska razmerja med zakonci - delitev skupnega premoženja - višina deležev na skupnem premoženju - darila
Pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov in prijateljev načeloma mogoče šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vendar pa to glede na vsak konkretni primer velja le do tedaj, dokler se ne dokaže nasprotno.
ZZZDR člen 78.ZPP člen 339, 339/2-14, 408, 410.URS člen 56.
razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - vzgoja in varstvo otrok - dodelitev otroka - varstvo koristi otroka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med dokazi - preiskovalno načelo - neformalni razgovor z otrokom
Nasprotje med dokazi ne pomeni nasprotja, kot ga opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je eden od dokazov ali več dokazov v nasprotju z drugim(i), je stvar dokazne ocene sodišča, ali bo dejstvo, katerega (ne)obstoj sta stranki dokazovali s temi dokazi, štelo za dokazano ali ne. V delih, ko revizija poudarja nasprotja med podanimi izvedenskimi mnenji in sodiščema očita omenjeno procesno kršitev, torej dejansko izpodbija njuno dokazno oceno.
Preiskovalno načelo v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki je uveljavljeno zaradi zavarovanja interesov in pravic otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase in za svoje pravice in interese (408. člen ZPP), s čimer se zagotavlja tudi posebno varstvo in skrb otrok (56. člen Ustave RS). Ob dejanskih ugotovitvah, da deklici nista izjavili, pri kom od staršev želita ostati po razpadu njune življenjske skupnosti, da sta zelo navezani druga na drugo (zaradi česar njuno razdvajanje ne bi bilo v njuno korist), da pri nobenem od staršev niso materialni pogoji bistveno ugodnejši, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otrok, da se starša nista sposobna dogovoriti za skupno vzgojo in varstvo, da pa je mati v osebnostnem smislu vendarle zrelejša in samostojnejša osebnost, ki bo deklicama nudila trdnejšo oporo pri njunem razvoju in ima enako topel odnos do obeh deklic, medtem ko je oče očitno bolj naklonjen starejši hčerki, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da bodo njune koristi zagotovljene v večji meri, če bosta dodeljeni v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa bosta ohranili pogoste stike.
ZPP člen 254, 339, 339/2-8, 339/2-14.ZZZDR člen 5a, 105, 129.
izvedensko mnenje - vzgoja in varstvo otroka - višina preživnine - pravica stranke do izjave v postopku - varstvo koristi otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva
Nobenega dvoma ni bilo o tem, da sta oba starša primerna in sposobna za varstvo in vzgojo. Če bi bila zatrjevana in ugotovljena neprimernost oziroma manjša ali večja primernost enega od staršev kot pravno odločilno dejstvo, tako da bi odločitev temeljila na tem dejstvu in ne (kot je primer tu) na okoliščinah na strani otroka, bi tožnik od izvedenke upravičeno zahteval dodatno pojasnilo. V konkretnem primeru pa toženec ni imel ustreznega (upravičenega) interesa izvrševati svojo pravico do izjave na način, da je zahteval od izvedenke konkretna izvedenkina vprašanja in tožničine odgovore nanje. Prav tako toženec ni izkazal kakršnegakoli dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Ni splošnega pravila, da bi strankam moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh pogovorih in vpogled v vsa vprašanja in odgovore, na podlagi katerih izvedenec izdela svoj izvid in mnenje. Zato ne gre za kršitev procesnega jamstva, če toženec v opisanih okoliščinah ni imel vpogleda v izvedenkina vprašanja in odgovore.
Načelo kontinuitete vzgoje in varstva, na katerega se sklicuje toženec, je pomembno pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka, vendar ga ni mogoče razlagati tako ozko, da bi otroka brez presoje vseh okoliščin neke družinske situacije vedno zaupali tistemu od staršev, ki bo še naprej živel v okolju, kjer sta partnerja živela pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti. Ne v zakonu ne v sodni praksi ni podlage za določanje preživnine premo sorazmerno s trajanjem stikov otroka s staršem. Tudi če otrok s staršem nima nobenih stikov (ker ti niso otroku v korist ali iz kakšnega drugega razloga), slednji ni oproščen dolžnosti preživljanja otroka (glej 125. člena ZZZDR). Prav tako določeni stroški, ki jih ima tožnica, niso odvisni od časa, ki ga otrok preživi pri njej (obleka, obutev, igrače, zdravila).
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - vzgoja in varstvo otroka - skupno starševstvo - spremenjene razmere - odtujenost otroka od matere - koristi otroka kot pravni standard - upoštevanje želje otroka - stiki z otrokom
Sin pravdnih strank je ves čas postopka v razgovorih na centru za socialno delo, z izvedenko in s predsednico senata izražal enako in odločno željo, da bi ostal pri očetu. Da gre za jasno izraženo željo, tudi za tožnico v reviziji ni sporno. Otrok tako dejansko živi pri očetu, kjer živita tudi njegovi obe sedaj že polnoletni sestri, okolje v R. pa je ves čas njegov dom, kjer se dobro počuti.
razveljavitev izjave o priznanju očetovstva - napake volje - zmota - sila - prekluzivni rok
Tožnik je 20.9.2003 na CSD podpisal izjavo o priznanju očetovstva prve toženke (podpisal je najmanj šestkrat) pod vplivom sugestij socialne delavke. Ko je med sestankom socialna delavka zapustila skupni prostor, se je nadaljnjemu podpisovanju listin uprl. Takrat je torej sila prenehala. S pretekom enega leta od prenehanja sile oziroma 21.9.2004 je prenehala tožnikova pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne izjave o priznanju očetovstva (prvi odstavek 99. člena OZ).
Dejstvo, da tožnik 10.9.2003 ni dojel, da je izpolnil vse potrebne formalnosti za pravno veljavno priznanje očetovstva, ne omogoča pravnega sklepanja, da je izjavo podpisal v zmoti. Zmota v smislu pravnega pojma iz prvega odstavka 46. člena OZ se mora nanašati na okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Za odločilno okoliščino, kaj podpisuje, je tožnik v času podpisovanja vedel.
ZZZDR člen 105. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 12.ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
vzgoja in varstvo otroka - upoštevanje želje otroka - kontinuiran dosedanji način bivanja otroka
Revizijsko sodišče poudarja, da že iz dikcije tretjega odstavka 105. člena ZZZDR izhaja, da je sodišče otrokovo mnenje, ob določenih predpostavkah, dolžno upoštevati, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča kateremu od staršev naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo. Materialnopravno pravilen pristop terja namreč vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (korist otroka), subjektivnih dejavnikov (želje otrok) pa v okvirih določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije Združenih narodov otrokovih pravicah - če jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi zrelosti in starosti.
razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - višina preživnine - potrebe preživninskega upravičenca
ZZZDR primeroma našteva, katere potrebe otroka se upošteva. Odvisne so torej od vsakega konkretnega otroka in konkretnih okoliščin, v katerih živi. Zato so del dejanske podlage sodbe, v katero z revizijo ni več mogoče posegati. Enako velja tudi za dejanske ugotovitve o materialnih in pridobitnih zmožnostih zavezancev. Vse, kar navaja toženec v zvezi s potrebami otrok, pomeni torej nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.
razmerja med starši in otroki - predodelitev otroka - korist otroka - spremenjene potrebe - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - kako opraviti razgovor z otrokom - stiska otroka
Pravica otroka iz prvega odstavka 410. člena ZPP, da izrazi svoje mnenje, je hkrati tudi pravica, da ga ne izrazi. Če tega noče ali tudi ne more storiti, ga ni mogoče in ni pravilno v to siliti.
Zmotno je tudi revizijsko razumevanje prvega odstavka 410. člena ZPP, da sodišče mora otroka povabiti na sodišče. Neformalen razgovor lahko sodišče opravi s posredovanjem centra za socialno delo.
Razmere in otrokove koristi v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP se lahko s potekom časa spremenijo. Ker je življenje dinamično, tudi za revizijo ni sporno, da se razmere lahko spremenijo. Potek časa pa lahko vpliva tudi na spremembo otrokovih koristi. Do tega lahko pride že samo zaradi same odrasti otroka iz ene v drugo dobo, ki zahteva drugačne poudarke in drugačno intenzivnost vzgojnih ukrepov, torej od topline in varnosti v najzgodnejši dobi do privajanja k delovnim navadam doma in pri učenju, pomoči pri tem, navajanju na samostojnost itd.