ZNP člen 31, 31/3, 37. ZPP člen 86, 86/3, 91, 91/1, 142, 142/4. ZDZdr člen 30, 30/1.
revizija - postulacijska sposobnost - omejitev postulacijske sposobnosti - nepravdni postopek - psihiatrično zdravljenje - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta (tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 30. členom Zakona o duševnem zdravju - v nadaljevanju ZDZdr). Enako stališče velja tudi za postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Gre namreč zgolj za milejši ukrep, ki pa prav tako močno posega v temeljne človekove pravice in svoboščine, kot so pravica do osebne svobode, pravica do varstva duševne integritete in pravica do prostovoljnega zdravljenja, saj so osebe v zavodu nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva in ga ne morejo zapustiti po lastni volji.
Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka.
Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - odstop terjatve glavnega izvajalca do naročnika - varstvo podizvajalca - odgovornost naročnika del - neposlovna odškodninska odgovornost - neposredno plačilo podizvajalcem - neunovčenje bančne garancije - koneksnost terjatev - avtentična razlaga zakona - kumulativna izpolnitev pogojev - določnost zahtevka - zadržanje plačila do odprave napak - asignacija (nakazilo) - pristop k dolgu - procesne obresti - zakonite zamudne obresti - zapadlost terjatve - dopuščena revizija
Neutemeljenost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ ne pomeni sama po sebi tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih pravnih podlagah.
Smisel bančne garancije je bil tudi v tem, da bi se z njenim unovčenjem lahko poplačalo podizvajalce, ki niso prejeli plačila od glavnega izvajalca, in to neodvisno od tega, ali je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnal ali ne. Še toliko bolj je taka garancija namenjena njihovemu poplačilu v primeru, ko je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca izpolnil (in zato podizvajalci nimajo več neposrednega zahtevka po 631. členu OZ), glavni izvajalec pa podizvajalcev ni poplačal. Poplačilo podizvajalcev iz unovčene garancije tudi v ničemer ne bremeni naročnika, saj ne gre za njegova sredstva in s tem za morebitno dvojno plačilo.
Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele z določnim, konkretiziranim in zadostno (s potrjenimi situacijami in računi) dokumentiranim zahtevkom za neposredno plačilo)
Stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, ni pravno sprejemljivo. Čim ga podizvajalec naslovi na naročnika, slednji ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma taka plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca, kar pomeni, da ne morejo povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu.
V položaju, ko si nasproti stojita (pošten) podizvajalec, ki je svojo obveznost izpolnil, in naročnik, ki kljub prejemu neposrednega zahtevka in zavedanju, da podizvajalec plačila ne bo dobil, če to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je treba slediti namenu zakonite cesije, ki jo ureja 631. člena OZ, in varovati podizvajalca.
dovoljenost revizije - povrnitev škode - vrednost spornega predmeta - sosporništvo na aktivni strani - subjektivna kumulacija - zavrženje revizije
V obravnavanem primeru tožnika nista enotna sospornika, saj četudi sta zakonca, vlagata tožbeni zahtevek kot oškodovanca. Dovoljenost revizije se zato presoja po vrednosti zahtevkov za vsakega posameznega tožnika, ki pa revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP ne presega.
Določba petega odstavka 367. člena ZPP v obravnavanem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c in 367c/3.. ZUS-1 člen 22, 22/1.
dopuščena revizija - uporaba določb ZPP - dokazni predlog - priznanje neprerekanih dejstev - sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali mora stranka v upravnem sporu svoji vlogi ponovno priložiti dokazila, če so ta dokazila že v upravnem spisu?
- Ali sme sodišče ugotavljati resničnost nekega dejstva, če mu ena od strank ne ugovarja, s čimer resničnost dejstva (smiselno) priznava? Bolj natančno, ali se v upravnem sporu subsidiarno (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu) uporablja drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da opustitev prerekanja dejstva pomeni njegovo priznanje?
- Ali sta obstoj in višina davčne obveznosti v postopku zavarovanja predhodni vprašanji, ki ju mora davčni organ in sodišče rešiti s stopnjo verjetnosti ter posledično, ali jih lahko zavezanec izpodbija z navajanjem argumentov pravne in dejanske narave, do katerih se mora Upravno sodišče opredeliti?
prekinitev revizijskega postopka - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - prijava terjatve v stečajni postopek
Ker je med postopkom odločanja o reviziji Vrhovno sodišče ugotovilo, da je odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanj glede razlage prava Evropske unije, in sicer prvega in drugega odstavka 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega in tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, je postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske Unije.
ZDavP-2 člen 88. ZUJF člen 193, 244. ZUstS člen 44, 47, 47/1, 143. ZDavNepr člen 5. ZMVN člen 7, 11.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavna zakonska določba - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - učinki ustavne razveljavitve zakonskih določb - posplošena tržna vrednost nepremičnine - pravnomočna odločba o odmeri - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - načelo zakonitosti
Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati.
Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno.
Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov.
Razveljavitev materialnega zakona, ki ureja obdavčenje, s strani Ustavnega sodišča zaradi ugotovljene protiustavnosti je lahko podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve, odprave ali spremembe odmerne odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Vendar pa je to treba ugotoviti glede na okoliščine posameznega primera.
ZUS-1 člen 45, 45/1, 75, 75/3. ZPP člen 285, 339, 339/2-14, 339/2-8.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - dokazni predlog za zaslišanje priče - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - odprava pomanjkljivosti - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - pravica do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Substanciranost dokaznega predloga je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnika zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti je v upravnem sporu pravično dati večji poudarek dolžnosti materialnega procesnega vodstva; tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena, bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni in primerni za odločitev v zadevi.
ZTro člen 17, 17/2-1, 44, 44/1-2. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52. ZUP člen 9, 9/1, 181, 188.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - plačilo trošarine - etilni alkohol - namenska poraba - pravica do izjave stranke - načelo zaslišanja strank - nova dejstva in novi dokazi - nedovoljena tožbena novota - (ne)obrazloženost sodbe - neizvedeni dokazi
V strankini pravici do izjave v upravnem postopku, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, opredeljenega v določbi prvega odstavka 9. člena ZUP, ni inkludirano zaslišanje strankinega direktorja, bodisi kot dokaza iz 181. člena ZUP (priča) ali kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila, upravni organ pa ji mora to omogočiti (prim drugi odstavek 146. člena ZUP).
dovoljenost revizije - davčna izvršba - poroštvo - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pravni interes za revizijo - zavrženje revizije
Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.
Ker je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika (pravno osebo), katerega direktor je sicer revident, revident za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d, 143/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 201, 202, 203, 204. ZDDV-1 člen 50, 50/1-4, 46/, 46/1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - predlog za predhodno odločanje - uvoz blaga - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - izpolnjevanje pogojev - subjektivni element - utaja davka - neverodostojne listine - vedenje o davčni goljufiji - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da subjektivni element v primeru naknadne vknjižbe DDV zaradi neizpolnitve obveznosti iz carinskega postopka 42 ni relevantna okoliščina.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - oprostilna sodba - seja senata sodišča druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.
Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
ZOdvT člen 12. URS člen 156. ZPP člen 154, 165, 165/1.
prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - nadaljevanje postopka - odmera stroškov pravdnega postopka - stroški revizijskega postopka - stroški odgovora na revizijo - nagrada odvetniku za zastopanje v postopku
V skladu s 156. členom Ustave se postopek po odločitvi Ustavnega sodišča nadaljuje. V nadaljevanju je zato Vrhovno sodišče odločilo o priglašenih stroških tožene stranke za odgovor na revizijo.
ZOdvT je kogenten predpis, zato mora Vrhovno sodišče odmero nagrade za odgovor na revizijo opreti na 12. člen ZOdvT.
Za dokončanje kaznivega dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 zadošča sama grožnja z izvršitvenim ravnanjem, ki je glede na vsebino in naravo ter okoliščine, v katerih je bila podana,
objektivno sposobna povzročiti občutek strahu ali ogroženosti.
- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala;
- ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.
prenos krajevne pristojnosti - predlog za prenos krajevne pristojnosti - razlog ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - združitev kazenskih postopkov
Prenos krajevne pristojnosti je smotrn, ko pred več sodišči tečejo postopki za kazniva dejanja, med katerimi obstaja določena zveznost. Predlog lahko poda tudi eno od sodišč, pred katerim teče postopek, z namenom pritegnitve zadev drugih sodišč.
Z vidika enotne ocene obdolženčeve kriminalne dejavnosti, potencialno pa tudi zaradi pravilne pravne kvalifikacije, povezane z morebitno uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, je prenos pristojnosti z namenom kasnejše združitve postopkov smotrn.
Da bi si zagotovile pravico do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, morajo stranke ravnati tako, da tožnik v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP), toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej ter za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki po ustaljenem stališču tega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča.
odškodninski spor - obnova postopka - dopustitev obnove postopka - dvofaznost postopka obnove - izpolnjevanje procesnih predpostavk - nova dejstva in dokazi - ponovitev dokaza z izvedencem - nov izvedenec - pravnomočnost
Ponovitev dokaza z istim ali novim izvedencem, za reševanje vprašanja, ki se je na enak način enkrat že reševalo, (praviloma) ne pomeni novega dokaza. Gre le za nadaljevanje (ponovitev) dokaza, ki je že bil izveden (namenjeno izboljšanju, razjasnitvi, pojasnitvi ali odpravi dvomov, ki so nastali po njegovi prvi izvedbi). To (torej odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka ali/in dokazne ocene) pa ne predstavlja razloga, ki bi omogočal obnovo postopka.