Neutemeljenost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ ne pomeni sama po sebi tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih pravnih podlagah.

Smisel bančne garancije je bil tudi v tem, da bi se z njenim unovčenjem lahko poplačalo podizvajalce, ki niso prejeli plačila od glavnega izvajalca, in to neodvisno od tega, ali je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnal ali ne. Še toliko bolj je taka garancija namenjena njihovemu poplačilu v primeru, ko je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca izpolnil (in zato podizvajalci nimajo več neposrednega zahtevka po 631. členu OZ), glavni izvajalec pa podizvajalcev ni poplačal. Poplačilo podizvajalcev iz unovčene garancije tudi v ničemer ne bremeni naročnika, saj ne gre za njegova sredstva in s tem za morebitno dvojno plačilo.

Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele z določnim, konkretiziranim in zadostno (s potrjenimi situacijami in računi) dokumentiranim zahtevkom za neposredno plačilo)

Stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, ni pravno sprejemljivo. Čim ga podizvajalec naslovi na naročnika, slednji ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma taka plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca, kar pomeni, da ne morejo povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu.

V položaju, ko si nasproti stojita (pošten) podizvajalec, ki je svojo obveznost izpolnil, in naročnik, ki kljub prejemu neposrednega zahtevka in zavedanju, da podizvajalec plačila ne bo dobil, če to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je treba slediti namenu zakonite cesije, ki jo ureja 631. člena OZ, in varovati podizvajalca.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost.

Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena.

Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem ravnanju lahko seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo sklep o ustrezni kategorizaciji konkretne prometne nezgode.