Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.
Zgolj dejstvo, da sta pogodbeni stranki vedeli, da bo preživljanec kmalu umrl, samo po sebi ne more napotovati na sklep, da pogodba ni bila tvegana. Trenutek smrti je namreč vselej negotov, le tveganost je glede na stanje preživljanca lahko bolj ali manj intenzivna
Tožena stranka zmotno meni, da se sodišče z vprašanjem nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je v pretežni meri za nastalo poškodbo odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je organiziral delo in tožnika prosil za pomoč pri košnji, kar pomeni, da se je slednja opravljala izključno na njegovo pobudo, on je bil tudi tisti, ki je tožniku izročil koso, kot organizator dela pa bi moral poskrbeti za varnost in tožnika opozoriti na morebitne nevarnosti in tako kositi na še večji varnostni razdalji, pa tega ni storil, in hkrati lahkomiselno v rosi kosil obut v neprimerno obutev, vsled česar mu je spodrsnilo.