odškodninska odgovornost poslovodstva - bivši direktor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - veriženje pogodb - najem letala - nelikvidnost - poslovna odločitev - davek na dodano vrednost (DDV) - davčna optimizacija - predlog za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega mnenja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri zanesti zanj.
Ob ugotovitvi, da tožnica kredita kljub trudu ni dobila, da je imela likvidnostne težave in da hčerinska družba Y. AG tožnice iz istih razlogov ni mogla podpreti, zaradi česar je posel speljala z angažiranjem vmesne družbe X., je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko posel s praktično enakim učinkom davčne optimizacije speljala brez te družbe, torej le z leasingodajalcem preko družbe Y. AG. Prav zato, da se je izognila nelikvidnosti, do katere bi pripeljal neposredni najem letala (ali pa zgolj preko Y. AG), je tožnica celoten posel speljala ob vključitvi družbe X. Dejstvo, da je tožničino poroštvo lesingodajalec sprejel, pa ne pomeni, da je tožnica imela tudi dovolj sredstev, da posel izpelje drugače, kot ga je.
motenje posesti - posestno varstvo - pravočasnost motenjske tožbe - rok za vložitev motenjske tožbe - soposest - javno dobro
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s prvimi posegi na sporni nepremičnini res začela že 10. 12. 2019, torej 31 dni pred vložitvijo tožbe, kar obsežno izpostavlja v pritožbi. A prvi del posegov je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal sanacijo temeljev in parkirišča kot takega (odstranitev asfalta in nasip ustreznega gradbenega materiala), ki tožnikov ni motil in mu nista nasprotovala. 13. 12. 2018 je poseg dajal videz zaključevanja z deli; naslednji dan pa je prišlo do izkopa temeljev za škarpi. Tega dne sta toženca izvedela za načrtovano postavitev škarp (in prav to predstavlja motilno ravnanje), ne pa še za mesto, kjer naj bi bili postavljeni. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tožba, vložena 10. 11. 2019, nedvomno pravočasna.
Pritožbe se vsebinsko obravnavajo le, če so pravočasne, popolne in dovoljene. V nasprotnem primeru, torej če pritožba ni pravočasna, popolna in dovoljena, pa se pritožba že iz formalnih razlogov zavrže. V takem primeru se nobena dokumentacija, ki bi smiselno predstavljala vsebinsko obravnavanje zadeve, ne more upoštevati in je posledično za samo rešitev pritožbe povsem irelevantna, ne glede na njeno vsebino ali vztrajanje pritožnika, da bi jo sodišče moralo upoštevati.
ZSVarPre člen 79, 80, 91.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
dodatek za nego otroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenskega organa, ki je samo potrdil predhodni mnenji zdravniških komisij, pravilno zaključilo, da ne gre za hudo bolnega otroka po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo oziroma za otroka z več motnjami po 7. členu Pravilnika. Izvedenski organ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri otroku ni ugotovil nobenega takšnega zdravstvenega stanja, da bi bili izpolnjeni pogoji po katerikoli točki Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj. Ni ugotovljena alergija na hrano na tri ali več osnovnih živil, ni ugotovljena težka astma in niso ugotovljene hujše distrofije. Ne glede na to, da so pri otroku ugotovljene določene motnje oziroma diagnoze, vendar pri njemu ni ugotovljenih hkrati več kot treh motenj, katerih skupni učinek bi utemeljeval potrebo po priznanju pravice do dodatka za nego otroka.
ZSPJS člen 23.. ZDR-1 člen 108, 108/1, 111, 111/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7.
odpravnina - sodna razveza - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nezakonita odpoved - pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.
Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja.
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo.
Od stroškov, ki bremenijo stvar kot celoto, je treba razlikovati individualne stroške posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v solastnini. Stroški elektrike, RTV in komunalnih storitev ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu navedene določbe, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljajo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034107
ZDR-1 člen 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - voznik tovornega vozila - huda malomarnost - poklicni voznik
Od poklicnih voznikov se res zahteva večja skrbnost pri vožnji, vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, in sicer je toženec vozil po neznani poti (tožnica ni zatrjevala okoliščin, da mu je bila pot znana), da je uporabljal navigacijo, da je bil prometni znak postavljen v križišču in ne pred križiščem ter da je do nezgode prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje francoskega voznika. Zaradi teh okoliščin pa tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.
Naloga izvedenca je zagotovitev sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presodi.
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije.
Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Benderjeve za izdelavo sodnih izvedeniških mnenj in izpostavljene pomanjkljivosti in neusposobljenosti kliničnih psihologov za podajo takšnih mnenj. Zato pa pritožnik s sklicevanjem na splošne ugotovitve in zaključke Poročila strokovne prepričljivosti konkretnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki ga je ta podala na podlagi vsestranske spoznavnosti konkretnih okoliščin tega primera (na podlagi vsestranskih podatkov spisa, določno opredeljenih strokovnih pregledov vsakega od staršev in mladoletnega otroka posebej in vseh skupaj), ne more omajati.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nasilje v družini
Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je z zunajzakonsko partnerico v daljšem časovnem obdobju grdo in ponižujoče ravnal ter izvajal nad njo psihično in fizično nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj.
Glede znakov kaznivega dejanja in kršitev pogodbenih obveznosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR določa tako razlog za odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja kot to, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob navedenem pa delovno sodišče ne odloča o kaznivem dejanju v smislu kazenskega sodišča, kot to očitno meni tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da na tipskem obrazcu izdani sklep ni ustrezno obrazložen, saj iz njega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo, tožena stranka pa sodne takse ni plačala v za to določenem roku. Takšna vsebina obrazložitve zadošča za to, da stranka pozna razloge za odločitev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa je omogočen njen preizkus na pritožbeni stopnji. Na podlagi podatkov v spisu je namreč mogoče preveriti pravilnost vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo.
zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - vročilnica - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Po petem odstavku 149. člena ZPP mora vročevalec na vročilnici, kadar pisanje izroči nekomu drugemu in ne tistemu, na katerega je naslovljeno, navesti njuno medsebojno razmerje. Vročilnica oziroma potrdilo o vročitvi je javna listina, ki dokazuje vročitev. Kljub temu pa lahko zainteresirana stranka v postopku, v obravnavanem primeru toženec, dokazuje, da osebna vročitev ni bila opravljena, oziroma da dejstva o vročitvi kot izhajajo iz vročilnice niso resnična. Iz toženčevih navedb izhaja, da mu tožba ni bila osebno vročena in v ta namen predlaga izvedbo dokazov.
Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je bila vročitev tožbe tožencu opravljena v skladu z zakonom in da je izkazan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51.
izvedenina - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Po sodni praksi je za zelo zahtevna pisna izvedenska mnenja mogoče šteti le tista, pri katerih je zadana naloga tako zahtevna, da narekuje dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, morebitna posvetovanja z drugimi strokovnjaki, uporabo najzahtevnejše literature itd.
Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo
Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.
Pravica do povrnitve stroškov je odvisna od odločitve o glavni stvari. Odgovor na ugovor ni potreben v obsegu, v katerem upnik soglaša z ugovorom oziroma "se zavzema, da se ugovoru ugodi". Po prvem odstavku 58. člena ZIZ se namreč v tem primeru šteje, da so dolžnikove navedbe (v konkretnem primeru navedbe dolžnikovega dolžnika) resnične.
Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (2005) člen 3, 3-1, 3-2, 3-3.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivne organizacije - radiodifuzna organizacija - javna priobčitev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - razlaga tarife
Jezikovna razlaga besedila 3. točke 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa, da se t. i. "minimalno nadomestilo" nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa. Jezikovna razlaga predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. V nasprotnem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca oziroma drugega postavodajalca.