Rezidentski status za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji se glede na citirano določbo presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. V drugem odstavku 7. člena pa je navedena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. S tem je za zavezance na zakonodajni ravni določen le en, čeprav fiktiven, nerezidentski status, katerega bistvena posledica je, da se za zavezanca uporabljajo določbe ZDoh-2, ki veljajo za nerezidente.
Zato ima tožnica prav, ko trdi, da po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepopolna vloga - formalno nepopolna vloga - dopolnitev vloge - vsebinska obravnava vloge - predložitev dokazov - zavrženje vloge
Če je organ že začel vlogo vsebinsko obravnavati, vendar med ugotovitvenim postopkom in dokaznim postopkom ugotovi, da potrebuje določena dokazila za ugotovitev dejanskega stanja, govorimo o materialno nepopolni vlogi. V takem primeru bo organ ravnal po 140. členu ZUP in stranko pozval k predložitvi dokazov. Če stranka v tem roku ne predloži dokazov, organ ne ravna po 67. členu ZUP, temveč nadaljuje vsebinsko presojo in izda odločbo.
dohodnina - odmera dohodnine - povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški - povračilo stroškov za službeno potovanje - dnevnice za delo na službeni poti
Po presoji sodišča je za odločitev v tej zadevi ključna opredelitev, ali je tožnik od svojega delodajalca prejemal povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot trdi sam, ali pa povračila stroškov v zvezi z delom, na čemer svojo odločitev temelji toženke, ki je v drugostopenjski odločbi dopolnila skopo obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločbe. Da bi bilo to mogoče za konkretni primer opredeliti, bi bilo po presoji sodišča treba izhajati primarno iz določil pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik z nemškim delodajalcem, nato pa tudi iz dokazil v zvezi s posameznim izplačilom, pri čemer bi bilo treba tudi upoštevati mednarodne elemente, prisotne v tej zadevi, in morebitne implikacije glede uporabe (tujega) prava, ki iz tega izhajajo. Glede navedenega pa razlogi izpodbijane odločbe, kljub dopolnitvi na drugi stopnji, ne kažejo, da bi bilo dejansko stanje glede tega vprašanja popolno ugotovljeno, nadalje pa teh razlogov tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz njih ne izhaja, na katere dokaze je oprt sklep o dejanskem stanju.
Vlogi za obročno vračilo neupravičeno izplačanega zneska pomoči je bilo glede na določbo prvega odstavka 90. člena ZIUPOPDVE ugodeno v največjem možnem obsegu. Organ je pri svoji odločitvi v celoti upošteval tožničine navedbe o njenem težkem finančnem in premoženjskem položaju, ki so posledica izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije in tožnici omogočil vračilo pomoči v šestih enakih mesečnih obrokih.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravica do nepristranskega sodnika - zavrnitev tožbe
Ne gre za isto zadevo, o kateri bi naj odločala ista sodnica že na nižji stopnji, saj v zadevi odločanja o dodelitvi BPP ne gre za sodno odločanje, temveč za odločanje, ki je del upravnih zadev in postopka na sodišču, sicer res iste sodnice, vendar v funkciji predsednice sodišča, ki je tudi pristojna za odločanje o dodelitvi BPP.