Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma.
Zagovornik v pritožbi navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj.
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej varstvo gospodarstva. Iz ustaljene (ustavno) sodne prakse izhaja, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru.
Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča.
Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati sicer intenzivno izkazanih drugih okoliščin, ki izkazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, kar v celoti velja tudi za trditve obrambe, da ima mladoletnika večina sošolcev rada in ga spoštuje.
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.
Zagovornik neutemeljeno navaja, da iz zaslišanja oškodovancev ne izhaja, da se bojita obdolženca, saj je oškodovanec A. A. tako na policiji kot pred preiskovalnim sodnikom jasno povedal, da se obdolženca boji, tudi iz izpovedbe obdolženčeve mame B. B. pred preiskovalnim sodnikom pa izhaja njen strah.
Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih oseb, ne le v šoli, vendar tudi do družinskih članov, in sicer je po navedbah C. C. ter A. A. nasilje izvrševal tudi zoper staro mamo (mamo C. C.). Glede na to nikakor ne gre pritrditi obrambi, da bi bil hišni pripor pri starem očetu tisti ukrep, ki bi bil primeren in ki bi v zadostni meri varoval potencialne oškodovance, kar enako velja za ukrep prepovedi približevanja.
Storilka se je kot voznica začetnica, skladno s 50. členom Zakona o voznikih (Zvoz-1), udeležila programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, enkrat v dveh letih od dneva, ko je bila pravnomočno kaznovana za prekršek, za katerega so ji bile pravnomočno izrečene in izvršene najmanj štiri kazenske točke in ji do dneva, ko je opravila program (15.8.2025), ni bilo pravnomočno izrečenih in izvršenih več kot šest kazenskih točk. Prav tako ji kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov z vožnjo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Na podlagi navedenega so ji bile dne 19.8.2024 izbrisane 4 KT, kar pomeni, da pri storilki ob izdaji napadanega sklepa niso bili podani pogoji iz tretjega odst. 22. člena ZP-1 oz. 202.č člena ZP-1 za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja voznici začetnici na podlagi doseženega oz. preseženega števila 7 KT, kot to utemeljeno uveljavlja zagovornik v pritožbi.
Utemeljeni pritožbi zagovornika storilke je bilo potrebno vsled navedenemu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se storilki prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče ter da storilka ni dolžna plačati sodne takse, naložene z II. točko izreka izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.