Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.
Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.
Glede na to, da se obdolžencu očita odklon strokovnega pregleda (ne pa vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, kar napačno trdi zagovornik), je povsem nelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da hitri test DrugWipe, ki naj bi pokazal pozitiven rezultat, ni dovolj verodostojen dokaz za tovrstni očitek. Pravilno pa je sodišče zapisalo, da je v postopku obstajal sum, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je hitri test pokazal pozitiven rezultat za kokain, vsled česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega je zavrnil. Ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb, izhaja, da je odklonil strokovni pregled, so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tudi za ta prekršek, pravilni.
Obtoženec je dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz same prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje obremenjeno s hipoteko in da bo prodajalec pri notarju deponiral izbrisno pobotnico za izbris te hipoteke ter da bo kupec prejel notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom od prodajalca takoj po overitvi podpisa pri notarju. Nadalje je tudi ugotovilo, da obtoženec oziroma E. ni uredil izdaje izbrisne pobotnice ter da je obtoženec B. B. obljubil dejansko nemogočo kompenzacijo dolga s stanovanjem ter izdajo izbrisne pobotnice.
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob odločitvi, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, tudi pretvorilo število dni zapora v ure dela v splošno korist, čeprav ni razpolagalo s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati. Namreč število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, je odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na koledar različno dolgi. Zato pravilen izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa le formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti in že s tem daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021).
Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.