Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.
Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.
Novo pooblaščeni zagovornik, odvetnik C. C., namreč ob vložitvi rednega pravnega sredstva ni upošteval, da šteje rok za pritožbo v tem primeru od vročitve prvostopenjske sodbe obdolžencu, ne pa od vročitve drugemu zagovorniku, ki ga je obdolženi pooblastil že prej. Kadar si namreč obdolženi najame (drugega) zagovornika po vročitvi prvostopenjske sodbe, teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. V nasprotnem bi lahko rok za vložitev pravnega sredstva lahko začel teči kadarkoli v nedoločeni prihodnosti, ko bi se obdolženi za zastopanje odločil pooblastiti (drugega) zagovornika.
Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.
Pritožnik na več mestih pritožbe izpostavlja, da ni povzročil nobene nesreče in nobene škode, vendar so tovrstne navedbe neutemeljene oziroma nerelevantne. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, je oceno nevarnosti kršitve, s tem, ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil že zakonodajalec sam. Zato se za izrek sankcije po tem členu ne zahteva še dejanska povzročitev prometne nesreče oziroma škode, kar povsem zmotno trdi pritožnik.
Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.