Storilka sodišču očita, da se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A., ali je bila ta priča v času prekrška ves čas doma. Kolikor s tem pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 68. člena ZP-1 in s tem pritožbeni razlog po drugem odstavku 155. člena ZP-1, je ugotoviti, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje na naroku k temu zavezalo, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A. glede odsotnosti iz službe kritičnega dne, manj skrbno preiskalo okoliščine, ki so storilki v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči, da je bila kritičnega dne doma (skupaj s storilko), temveč le, da s pavšalno izpovedbo, ko je priča A. A. sama izpovedala, da četudi je bila ta dan doma, je mogoče, da je bila kakšne pol ure odsotna, razumen dvom glede domnevanega dejstva ni izkazan. Če pa pritožnica s temi pritožbenimi trditvami smiselno zatrjuje neprepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ni verjelo priči A. A., da je bila storilka kritičnega dne ves čas doma), s tem v pritožbenem postopku posega v polje dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takih pritožbenih očitkov ne more vsebinsko presojati.
Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.