KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078437
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
razlogi za razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazanost naklepa - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Že iz poimenovanja kaznivega dejanja je razvidno, da gre za napad na osebo, mlajšo od 15 let, ki je spolne narave, kar pomeni, da ga je storilec izvršil zato, da bi zadovoljeval svoj spolni nagon. Navedeno pomeni, da mora storilčev naklep v vsakem primeru zajemati tudi spolno naravo dogajanja in glede slednje mora storilec ravnati naklepno (v eventualnem ali direktnem naklepu). Ali je obdolženec z opisanim ravnanjem deloval s tem namenom, je bistvenega pomena in gre za odločilno dejstvo, ki opredeljuje navedeno kaznivo dejanje in ta namen mora biti v sodbi obrazložen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075690
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 371, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 173, 173/3, 192, 192/1, 192/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska odgovornost - delictum proprium - krivda - obrazložitev naklepa - obrazložitev krivde - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Če izpodbijana odločba nima razlogov glede možnega storilca pri nepravem posebnem kaznivem dejanju (nepravi delictum proprium) po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in če nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KZ-1 člen 48a. URS člen 53, 54, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
kaznivo dejanje posilstva - izgon tujca iz države - resna grožnja za javni red ali javno varnost - pravica do družinskega življenja - osebne okoliščine na strani storilca - obteževalne in olajševalne okoliščine - okoliščine za odmero kazni
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Za izgon tujca iz države mora biti izpolnjen tudi materialni pogoj in sicer, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost, ki presega preteklo nevarnost, ki se je izrazila v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Pri odločanju o izreku izgona tujca iz države lahko sodišče upošteva posamezne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, njegovo predkaznovanost. Mora pa upoštevati tudi še ravnanje storilca po izvršitvi kaznivega dejanja, kot je prostovoljna odprava posledic kaznivega dejanja, poravnava škode ali druga oblika aktivnega kesanja. Tudi pri izreku, kakor pri izvršitvi stranske kazni izgona tujca iz države pa mora sodišče paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže čezmerno v vsebino pravice do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave RS ter drugega odstavka 8. člena EKČP, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. ESČP je razvilo merila, s katerimi se poskuša zagotoviti pravično ravnovesje med legitimnim državnim interesom po zagotavljanju javnega reda in varnosti ter pravico do družinskega življenja.
ZKP člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazi za utemeljen sum
Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.
Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.
Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077358
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov - oblika krivde - eventualni naklep - zavrženje obtožnega predloga
Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razveljavitev kazenske sodbe
Pojasnilo sodišča prve stopnje, da v danem primeru konkretne nevarnosti za življenje in zdravje dejansko ni bilo, saj je šlo za vozilo, ki je bilo veliko in ima velik prtljažni prostor ter povzemanje izpovedi zaslišane priče A. A., da njen brat zaradi vožnje v prtljažnem prostoru ni imel kakšnih težav, ni razumno in je neskladno tako z obstoječo kazensko materialno zakonodajo, kakor tudi z aktualno sodno prakso.
Ker za izpolnitev zakonskega znaka izpostaviti nevarnosti za življenje in zdravje zadošča že izpostavitev ene osebe, ker ni treba, da taka konkretna nevarnost že mora nastati in ker je v zvezi z vprašanjem, katero kazenskopravno normo (pravno kvalifikacijo) je treba uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe, sodišče prve stopnje obdolženemu B. B. očitano kaznivo dejanje zmotno presojalo na način, da je uporabilo zakon, ki bi ga sicer moralo uporabiti, a je to storilo na nepravilen način,
predlog za odpravo pripora - sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora - pravica do pritožbe - razglasitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - zakonska analogija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.
Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.
KZ-1 člen 47, 47/5, 92, 92-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-1.
zastaranje izvršitve denarne kazni - prekinitev zastaranja - stečajni postopek
Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075589
ZKP člen 15, 92, 92/2, 92/2-8, 95, 105, 105/2, 371, 371-11, 385, 394, 394/1, 445d. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZBPP člen 46, 46/3.
kaznivo dejanje nasilništva - odločba o stroških kazenskega postopka - stroški oškodovanca v primeru obsodilne sodbe - brezplačna pravna pomoč - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - odločilno dejstvo - protispisnost - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sprememba izpodbijane sodbe - sodba o kaznovalnem nalogu - izrek kazenske sankcije
Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.
S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.
Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.