Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.
Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti.
Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje.
Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.