KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083930
KZ-1 člen 49, 49/2, 191, 191/1, 192, 192/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1, 383, 383/1, 383/1-1, 394, 394/1.
nasilje v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - obteževalne okoliščine - predkaznovanost - sprememba obtožbe - prekoračitev obtožbe - čas izvršitve kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navedene spremembe obtožnega akta ob izreku sodbe ni upoštevalo in je s tem dejansko prekoračilo obtožbo, saj je časovno obdobje, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega za sedem mesecev daljše, kot se mu je očitalo. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 394. člena, izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je čas očitanega kaznivega dejanja opredelilo skladno z obtožnim aktom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074902
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 70, 308, 370, 370/1, 370/1-4, 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - ponovno odločanje - stranska kazen izgona tujca iz države - pogoji za izrek stranske sankcije - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - nenavzočnost zagovornika - obvezna obramba z zagovornikom
Tehtno in s sprejemljivimi razlogi je izrazilo prepričanje, da s sedaj pritožbeno izpodbijano odločitvijo obdolženemu A. A. ni kršilo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je tak izid rezultiral po preizkusu, kakor ga je primerljivo opravilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah Moustaquim proti Belgiji in Üner proti Nizozemski. V obrazložitvi po pritožbi kritizirane odločitve je prepričljivo pojasnilo, da obdolženi iz razloga lastnega ravnanja in vedenja pred, med in po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja resno grožnjo za javni red in mir in javno varnost Republike Slovenije, medtem ko ni dokazov, da bi z izrekom njegovega izgona iz te države za tri leta sodišče prve stopnje bistveno poseglo v njegovo družinsko življenje - stike z v Republiki Sloveniji živečim očetom.
utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora
Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pri obdolženemu, državljanu Ukrajine, ki ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena osebna navezna okoliščina, saj nima niti stalnega niti začasnega bivališča, nima dovoljenja za delo, in nikakršnega premoženja, nedvomno podani razlogi begosumnosti.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.
Ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Subjektivne okoliščine so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženčeva nezaposlenost ter dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost izrazita.
Teža kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ogroža tujce pred ekonomskim izkoriščanjem, utemeljeno odtehta poseg v ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Zato je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
Obtoženega, državljana Srbije na Republiko Slovenijo ne vežjo nobene osebne navezne okoliščine zato je nedvomno podan razlog begosumnosti.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.
Ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj.Subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074129
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
izrek sodbe - protispisnost - nasprotje med izrekom in razlogi
Iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovljenega dokaznega postopka med ostalim izvedlo tudi vpogled in branje predloga za medsebojno kompenzacijo (l. št. 125), račun št. 104/2017 (l. št. 126) in račun št. 76/2017 (l. št. 127). Vendar pa vsebina teh listin v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni bila upoštevana.
Posledično pritožnika smiselno in tehtno opozarjata, da bi se glede na listinske podatke kazenskega spisa moral navedeni znesek v izreku prvostopenjske sodbe odšteti od določene premoženjske škode oškodovane družbe, česar pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00077040
ZKP člen 3, 3/2, 32, 32/5, 355, 355/2, 358, 358-3. KZ člen 25, 127. URS člen 27. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/2.
umor - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - indična sodba - dokazno breme - dokazni standard - dokazna ocena - alibi - anonimna priča - posredni dokaz - krivda
Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - fiktivna posojila - zakonski znaki kaznivega dejanja - blanketna norma - konkretizacija zakonskih znakov
Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek, kar velja tudi za dopolnilne norme.
vrnitev v prejšnje stanje - napoved pritožbe zoper sodbo - zamuda roka za napoved pritožbe - opravičljivi razlogi - zavrnitev prošnje
Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe.
Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.
vezanost na predlog - likvidacija - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka
Postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka je hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov. Obtožena pravna oseba je od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja.
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8. URS člen 2, 14.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - načelo enakosti - varnostni ukrep odvzema predmetov - varnostni ukrep odvzema avtomobila - skupno premoženje zakoncev - fakultativni odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino.
Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten.
Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obrambe. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje, ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075592
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 269, 371, 371, 371/2.
nasilje v družini - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - zalezovanje - grdo ravnanje - grožnja - nekdanja izvenzakonska partnerja - kolektivno kaznivo dejanje - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - pravica do obrambe - obrazložitev naklepa - direktni naklep
Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).
Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.
Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.
Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.
utemeljen sum - podaljšanje pripora med preiskavo - dokazna ocena
V okviru odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora sodišče dokazov in zagovora (ki ga obdolženec v obravnavani zadevi niti še ni podal!) ne ocenjuje, temveč le ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena prepuščena razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075277
KZ-1 člen 235, 235/2. ZKP člen 358, 358-1.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis kaznivega dejanja - preizkus po uradni dolžnosti - oprostilna sodba - poslovna listina - konkretizacija zakonskih znakov
Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja sicer izhaja, da je račun poslovna listina, ki se mora voditi na podlagi zakona in je pomembna za poslovni promet, pri tem pa iz konkretnega dela opisa dejanja ni razvidna pravnoposlovna pomembnost spornega računa v gospodarskem poslovanju družbe B., d. o. o. Sporni račun s podatkom o letu izdelave vozila in zapisom obračuna DDV, kljub morebitni pomembnosti pri dokazovanju pravno pomembnih dejstev, torej ni vplival na poslovni promet kot tudi ne na gospodarske odločitve družbe B., d. o. o., saj se, sodeč po opisu, kaj takega obdolžencu ne očita. Kazenskopravno varovano dobrino predstavlja gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu in ne premoženje pravne oziroma fizične osebe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00077336
KZ-1 člen 49, 308, 308/3. ZKP člen 450b.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sporazum o priznanju krivde - priznanje krivde - kaznovalna politika - višina kazni - sprememba kazenske sankcije
Sodna praksa na področju kazenskih sankcij se zaradi možnosti rešitve zadeve s sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde sedaj ustvarja tudi s kaznovalno politiko državnega tožilstva. Ta se namreč pri sporazumu o priznanju krivde z obdolžencem pogodi o naravi in višini kazni, kar mora sodišče, če sprejme sklenjeni sporazum, upoštevati v celoti in v dogovorjeno kazen ne more poseči. Pri priznanju krivde pa sodišče ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. S tem torej državni tožilec tudi sam kreira kaznovalno prakso in je zato kot državni organ tudi sam dolžan upoštevati omenjeni ustavni načeli, ki sta tudi sicer že upoštevani v tožilskih internih aktih. V Splošnem navodilu o pogojih ter o predlaganju sankcij v primerih priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal Generalni državni tožilec Republike Slovenije dne 30.5.2022 je namreč v 6. členu navedeno, da mora biti izhodišče za višino predlagane kazenske sankcije pretežno v skladu s sankcijami, ki jih sodišča izrekajo ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja.
Navedena ustavno pravna izhodišča so pomembna za oceno primernosti zaporne kazni, ki je bila izrečena obtoženemu A. A. Pritožnica utemeljena navaja, da so okoliščine storitve kaznivega dejanja ter olajševalne pri obeh obtožencih enake oziroma med njima ni pomembnih odstopanj.
Ker gre pri zaporni in denarni kazni za dve samostojni kazenski sankciji, ju tudi ni dopustno kompenzirati ene na račun druge, kar pomeni, da visoka denarna kazen ne opravičuje izreka nižje zaporne kazni.
V skladu s tretjim odstavkom 199.a člena ZKP, sodišče obdolžencu, ki je v priporu lahko dovoli, da se določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni pripor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, kamor sodi tudi obisk zdravnika in lekarne. Zato obdolženki tudi med izvajanjem hišnega ni odvzeta pravica do zdravstvene oskrbe.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolžena izvršila, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obdolžene do osebne svobode. Prepovedane droge (heroin, kokain, amfetamin) spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej nevarno. Zato je hišni pripor zoper obdolženo tudi neizogiben in sorazmeren ukrep, saj bi sicer, kot specialna povratnica, ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj lahko nadaljevala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074695
KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/3. ZKP člen 137, 137/2, 445d.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - prepoved reformatio in peius - vožnja pod vplivom alkohola - sorazmernost ukrepa
Vložitev predloga za izdajo kaznovalnega naloga ne prekludira tožilca, da bi vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot širši poseg v pravni položaj obdolženca, kot je bil predlagan v vloženem kaznovalnem nalogu. Zoper izdano sodbo na podlagi kaznovalnega naloga v obravnavanem primeru je obdolženec ugovarjal in je bila na tej podlagi sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena, s čimer je predlagana kazenska sankcija v predlogu tožilca izgubila sleherni pomen za nadaljnji postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076250
KZ-1 člen 48, 56, 56/3, 56/4, 57, 57/1, 58, 58/1, 324, 324/1, 324/1-3, 324/4. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - prepoved vožnje motornega vozila - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - kategorija vozila - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dejanje oškodovanca (sokrivda oškodovanca)
Skozi vztrajno pritožbeno zatrjevanje, da gre dejansko za vozilo kategorije B in ne F, saj ne gre za traktor oziroma gozdarsko vozilo, neposredno namenjeno delu v kmetijstvu, obdolženi povsem zanemari izsledek uradne poizvedbe prvostopenjskega sodišča pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa z dne 13. 6. 2023, iz katerega jasno izhaja, da je za vožnjo obravnavanega vozila potrebno dovoljenje kategorije F, pri čemer sta poljski proizvajalec in homologacijski organ tista, ki določata potrebno kategorijo dovoljenja za upravljanje vozila. Obenem ostane pritožbeno prezrto, da sta izpostavljeni ugotovitvi pritrdila tudi oba sodna izvedenca prometne stroke, Č. Č. in C. C..
nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - poskus - pogojna obsodba - stroški kazenskega postopka - nagrada in stroški za izvedensko delo - lažna prijava škodnega dogodka - dejansko stanje - kazenska sankcija - sodna taksa
Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 155, 155/3, 155/4, 155a, 155a/9.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - izzvana kriminalna dejavnost - pravica do zasebnosti - komunikacijska zasebnost - pravica do informacijske zasebnosti - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - kolizija ustavno varovanih pravic - snemanje brez privolitve - dokaz, pridobljen z zvočnim snemanjem brez soglasja snemane osebe - zaseg predmeta - odredba za hišno preiskavo - preiskava elektronske naprave - privilegij zoper samoobtožbo
Glede na dikcijo tretjega odstavka 155. člena ZKP ukrepe izvajajo "policisti ali njihovi sodelavci". Če pa oseba ne ravna pod vodstvom policije oziroma državnega tožilca, pa ne gre za takšne ukrepe. Že iz določb ZKP, ki govorijo izzivanju kriminalne dejavnosti (tretji in četrti odstavek 155. člena, deveti odstavek 155. člena), izhaja, da jih je mogoče aplicirati le na delovanje državnih organov, zato je logično, da jih ni mogoče aplicirati na delovanje zasebnikov.
Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 65218/2010 z dne 27. 1. 2016, ko je zvočni posnetek, ki ga je sodišče uporabilo kot dokaz, nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ-1. V citirani zadevi, v kateri je bilo dejansko stanje glede na dosedanje ugotovitve kazenskega postopka identično temu v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče RS judiciralo, da ima pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja.
Bistveno je, da je skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku, potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS v prvem koraku ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.