hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - obseg preizkusa
Sodišče prve stopnje je zahtevi za sodno varstvo le delno ugodilo, in sicer je namesto globe izreklo sankcijo opominjevalne narave.
Ob tem, ko se je storilec branil s trditvami, da za očitani prekršek ni odgovoren (zaradi dejanske zmote) ter želel ustavitev postopka o prekršku zoper njega, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhajajo zaključki o njegovi odgovornosti za ta prekršek, je očitno sodišče prve stopnje v tem delu štelo ZSV zagovornika storilca za neutemeljeno. Ker pa v izreku sodbe sodišče prve stopnje (ponovno)1 ni zavrnilo zahteve za sodno varstvo v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.
Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo sodne takse za fotokopije spisa, ki jih je naročila, zagovornica, tj. ne glede na to, da je njen klient upravičen do brezplačne pravne pomoči, je skladno z sodno prakso pritožbenih sodišč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079703
URS člen 36. KZ-1 člen 192, 192/1. ZKP člen 18, 83.
kaznivo dejanje zanemarjanja otrok - izločitev dokazov - ogled stanovanja - Center za socialno delo (CSD) - pravica do nedotakljivosti stanovanja - dokazna ocena
Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko poskuša prepričati, da je slaba higiena (rok, glave, ušes) mld. posledica diagnosticiranega avtizma, ker otrok ni dovolil umivanja rok in las, po drugi strani pa je zelo rad božal pse in mačke. Kot izhaja iz izpovedb zgoraj navedenih prič in tudi prič D. D. (ki je bila otrokova vzgojiteljica v vrtcu) ter E. E. (ravnatelja), je v kritičnem času otrok v vrtec prihajal v oblačilih, na katerih je bilo polno živalske dlake, neprijetnih vonjev in umazanih rok, zato so se ga njegovi vrstniki izogibali. Da se to ne bi dogajalo, so otroka ob prihodu v vrtec preobleki v druga, čista oblačila, odrasla oseba pa mu je najprej temeljito umila roke, kar vse so obdolženki tudi povedali. Priča je povedala, da je obdolženki občasno dajala tudi več oblačil za otroka, ki pa so potem, ko jih je odnesla domov in jih otroku oblekla, enako zaudarjala. Glede umivanja rok je otrok najprej to odklanjal, vendar se je z vsakodnevnimi treningi navadil. Otrokova slaba higiena in higiensko zanemarjenost pa je bila opažena tudi na pregledih pri zdravnikih, in sicer pri Dispanzerju za otroke in specialistki pediatrije dr. J. J. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj pritožbe, da je zdravstveno stanje otroka vzrok za neustrezno osebno higieno, temveč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje, da je obdolženka kot mati otroka hudo kršila svojo starševsko dolžnost do mladoletnega sina in ni ustrezno poskrbela za njegovo osebno higieno. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi mnenju sodne izvedenke, ki je potrdila diagnoze otroka ter ob upoštevanju vseh podatkov spisa, podala mnenje, da je podana stopnja ogroženosti za nadaljnji psihofizični razvoj otroka ter da otrok potrebuje varno okolje, red in urejenost bivališča - doma, veliko pozornosti in ukvarjanja z njim ter vztrajanje pri osnovnih higienskih, prehrambenih in ostalih navadah.
Gola navedba, da domnevni storilec ne vrne predmeta, ki ga ima v posesti na podlagi določenega pravnega posla, čeravno ga (domnevni) lastnik k vrnitvi poziva, ne zadosti zahtevi po konkretizaciji znaka prilastitve stvari. Dejstvo, da storilec stvari ne vrne, še ne pomeni protipravnega prilaščanja, temveč kršitev civilnopravne obveznosti. Da bi tako ravnanje prebilo meje kazenskopravne intervencije, bi morale biti v opisu dejanja navedene tiste okoliščine, iz katerih bi določno izhajalo, da naj bi si osumljenka predmet, ki ga ima v posesti, protipravno prilastila oziroma prisvojila.
postopek za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojeni A. A. posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi z dne 3. 1. 2023, v celoti izpolnil, ni več razloga za preklic pogojne obsodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080577
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - dvom o nepristranskosti sodnika
Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.
Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.
pripor - utemeljen sum - pravnomočna obtožnica - sum o neprištevnosti ali zmanjšani prištevnosti - sorazmernost pripora
Ravno zato je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da v fazi odločanja ni prišlo do novih okoliščin, ki bi omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Ker namreč še ni bilo ugotovljeno, v kakšnem psihičnem stanju je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je bilo najmanj preuranjeno govoriti o neobstoju utemeljenega suma zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo krivdo obdolženca, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081959
KZ-1 člen 18, 24, 31, 91, 91/3, 249, 249/3. ZKP člen 358, 358-2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
davčna zatajitev - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - davčni postopek - privilegij zoper samoobtožbo - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota - izrek oprostilne sodbe
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja - drugo spolno dejanje - poseg v spolno nedotakljivost - zadovoljevanje spolnega nagona - direktni naklep - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Pritožnik utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je storilec v času prekrška hodil gor in dol po svojem dvorišču ter govoril sam s seboj, da se je oškodovanec v času prekrška nahajal v svoji hiši, konkretno v kopalnici ter da ga je storilec opazil šele, ko se je skozi kopalniško okno nekaj zasvetilo - verjetno telefon, s katerim je storilca snemal. Pri tem je tudi oškodovanec, glede na obrazložitev izpodbijane sodbe, sam potrdil, da se je med govorjenjem storilca, nahajal v svoji hiši.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni mogoče zaključiti že, da se je storilec pogovarjal z oškodovancem na svojem dvorišču in ga med pogovorom žalil, prav tako storilcu, ki je hodil in govoril sam sebi na svojem dvorišču in ni vedel, da ga oškodovanec posluša (to namreč iz opisa dejanskega stanja prekrška ne izhaja), ni mogoče očitati nobene oblike krivde.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-6. ZP-1 člen 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8.
dopustni pritožbeni razlog - obrazložitev sodne odločbe - dokazna ocena - hitri postopek o prekršku
Pritožba v okviru pritožbenega očitka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
ZUP člen 223, 223/1, 223/2. ZP-1 člen 46, 46/2, 90, 155, 155/2. URS člen 29.
sklep o popravi odločbe - pravica do sodnega varstva - vročitev sklepa
V kolikor je zavzeti stališče, da zoper sklep o popravi, izdan v hitrem postopku o prekršku, zakon ne določa pravnega sredstva, je na mestu zaključek, da je (ne)pravilnost sklepa o popravi mogoče izpodbijati (šele) v ZSV, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku.
hitri postopek o prekršku - preizkus odločbe po uradni dolžnosti - sporna dejstva
Sodišče prve stopnje je predmetni postopek o prekršku zoper storilca ustavilo v posledici zaključka, da ob dejstvu, da je policist celotni skupini ukazal, naj se odstranijo ter da je bila storilčeva identiteta ugotovljena naknadno, nikakor ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storilcu dokazana storitev očitanega mu prekrška.
Ob tem, ko storilec v ZSV ni nasprotoval dejstvu, da je on napačno odreagiral na odredbo uradne osebe, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici dvoma o pravilnosti ugotovljene storilčeve identitete, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079822
KZ-1 člen 135, 135/1, 220, 220/1. ZJRM-1 člen 6. ZKP člen 358.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - direktni (obarvan) naklep - prekršek nasilnega in drznega vedenja - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - konkretizacija zakonskih znakov - pomanjkljivost obtožnega predloga
Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.
Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.
Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶.
kaznivo dejanje goljufije - dokazni predlogi - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom
Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti ne ugotavlja.
Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in dodatnih 64 dni po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19), bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje ne bil več dopusten po 22.6.2024. Vendar pa je zastaranje kazenskega pregona pretrgala storitev novega, hujšega kaznivega goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s predpisano kaznijo do treh let zapora, ki ga je obdolženec storil v času teka zastaralnega roka. Za to kaznivo dejanje je bil namreč pred iztekom roka za zastaranje kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., obdolženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2023, opr. št. III K 60163/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2024 opr. št. II Kp 60163/2020, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2024. Glede na določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, se je zato zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje grožnje pretrgalo in začelo znova teči.