Sicer je pritrditi pritožbi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo vozilo, v katerem je storilec hranil orožje, na dvorišču stanovanjske hiše, pri tem pa je ta hiša v celoti ograjena, vendar pa je hkrati potrditi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da ob ugotovljenem, ko je storilec pištolo skupaj s strelivom hranil v toku pod volanom avtomobila, pištola ni bila hranjena skladno s pravili o hrambi orožja, ki jih določa 25. člen ZOro-1.
V zvezi z izpodbijanjem tega zaključka pritožba namreč neutemeljeno izpostavlja določbo petega odstavka 8. člena ZOro-1, ki določa, da se za nošenje orožja se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin na način, da ne vznemirja ljudi, če ni s tem zakonom drugače določeno. Navedena pravna podlaga namreč ureja posest, nošenje in prenašanje orožja,1 storilec pa je z ZSV izpodbijal svojo odgovornost v zvezi s prekrškom zaradi nepravilne hrambe orožja, ki jo ureja 25. člen ZOro-1.
Ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritotožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (...) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.
Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.
Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.
Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani.
Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.
Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.
Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo.
Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.
Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da so utemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je pritrdilo preiskovalnemu sodniku v zanesljivi ugotovitvi, da A. A. dejansko uživa začasno mednarodno zaščito, ki se izteče šele dne 11. 11. 2029, zaradi česar (ter ob upoštevanju mednarodno pravnega načela nevračanja) pogoji za njegovo izročitev Republiki X niso podani.