Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.
Pritožnik zatrjuje, da ni slišal, da mu je bil strokovni pregled odrejen, vendar s temi trditvami zatrjuje dejstva, ki jih v ugovoru ni zatrjeval (vpogled v l. št. 18 spisa). Ker ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more upoštevati (tretji odstavek 157. člena ZP-1).
Pritožnik izpostavlja, da je glede na 16. točko prvega odstavka 2. člena ZCestn elektronska vinjeta na registrsko označbo in državo registracije vozila, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, vezana časovno omejena pravica do uporabe cestninske ceste.
Vendar pa s poudarjanjem definicije elektronske vinjete ne prepriča pritožbenega sodišča v napačnost razlage sodišča prve stopnje glede zakonskega znaka "vožnja brez veljavne elektronske vinjete". Določenost v zakonu namreč zahteva, da so abstraktni znaki prekrška konkretizirani do te mere, da ne puščajo negotovosti in da ne dopuščajo arbitrarnosti oziroma samovolje pri presoji, ali je določeno dejanje prekršek. Pojem (ne)veljavnosti vinjete iz določbe prvega odstavka 50.a člena ZCestn je širok in ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v skladu z namenom zakona, ki je v tem, da se za uporabo cestninske ceste plača ustrezno nadomestilo v obliki cestnine. Pritožbeno sodišče ob blanketnosti navedene določbe ZCestn ter neopredelitvi pojma neveljavna elektronska vinjeta v preostalih določbah ZCestn pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo znakov tega prekrška ne zadošča zgolj jezikovna razlaga norme, temveč je potrebno uporabiti tudi namensko razlago, ki pa vzbuja negotovost, ali se po tej določbi za prekršek kaznuje tudi posameznik, ki za uporabo cestninske ceste plača cestnino z nakupom vinjete, na kateri je prišlo do pomote pri zapisu registrske številke vozila, za katerega je posameznik vinjeto kupil. Izhajajoč iz namena zakona je zato potrditi sklepanje sodišča prve stopnje, da se za prekršek po tej določbi kaznuje tisti posameznik, ki sploh nima vinjete za določen cestninski razred ali mu je veljavnost vinjete potekla, medtem ko za posameznika, ki je uporabljal elektronsko vinjeto z napačnim podatkom o registrski številki vozila in je očitno, da je vinjeta bila kupljena prav za to vozilo, le da je pri delu zapisa registrske številke prišlo do pomote, takšnega jasnega sklepa ni mogoče napraviti, saj nikjer v zakonu ni določeno, da bi se kot neveljavna štela tudi vinjeta z napačno oznako registrske številke.
Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).
Prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti je namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.
Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva). Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank prekrškovnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice.
Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 151. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic.
Iz obravnavane odločbe izhaja, da storilec kot odgovorna oseba v določenem roku pristojnim tujim organom ni sporočil podatkov o tem, kdo je 2. 5. 2022 ob 11.38 uri v kraju Söding-Sankt Johann upravljal z vozilom reg. št. ... .
Pritožnik zatrjuje, da se navedena odločba o prekršku tujega prekrškovnega organa z dne 25. 1. 2023 ne nanaša nanj ter v zvezi s tem izpostavlja, da ima on davčno številko ...0, dejanski lastnik in uporabnik avtomobila reg. št. ... pa je A. A., sin pritožnika, ki je do leta 2024 opravljal dejavnost prevozništva kot s.p.
Pritožba pravilno opozarja, da poleg B. B. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), obstaja tudi A. A. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), ki je do dne 31. 1. 2024 bil vpisan v sodni register kot A. A. s.p., ... .
Ob tem, ko iz vsebine te odločbe izhaja še, da se nanaša na odgovorno osebo pravne osebe, ker le ta ni sporočila podatkov o vozniku vozila reg. št...., iz izpiska Ajpes pa, da je imel A. A. s.p. davčno številko ..., pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljene identitete osebe, zoper katero se tuja prekrškovna odločba prizna in izvrši.