KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
predlog za odpravo pripora - sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora - pravica do pritožbe - razglasitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razveljavitev kazenske sodbe
Pojasnilo sodišča prve stopnje, da v danem primeru konkretne nevarnosti za življenje in zdravje dejansko ni bilo, saj je šlo za vozilo, ki je bilo veliko in ima velik prtljažni prostor ter povzemanje izpovedi zaslišane priče A. A., da njen brat zaradi vožnje v prtljažnem prostoru ni imel kakšnih težav, ni razumno in je neskladno tako z obstoječo kazensko materialno zakonodajo, kakor tudi z aktualno sodno prakso.
Ker za izpolnitev zakonskega znaka izpostaviti nevarnosti za življenje in zdravje zadošča že izpostavitev ene osebe, ker ni treba, da taka konkretna nevarnost že mora nastati in ker je v zvezi z vprašanjem, katero kazenskopravno normo (pravno kvalifikacijo) je treba uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe, sodišče prve stopnje obdolženemu B. B. očitano kaznivo dejanje zmotno presojalo na način, da je uporabilo zakon, ki bi ga sicer moralo uporabiti, a je to storilo na nepravilen način,
KZ-1 člen 47, 47/5, 92, 92-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-1.
zastaranje izvršitve denarne kazni - prekinitev zastaranja - stečajni postopek
Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.
Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - zakonska analogija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.
Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075589
ZKP člen 15, 92, 92/2, 92/2-8, 95, 105, 105/2, 371, 371-11, 385, 394, 394/1, 445d. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZBPP člen 46, 46/3.
kaznivo dejanje nasilništva - odločba o stroških kazenskega postopka - stroški oškodovanca v primeru obsodilne sodbe - brezplačna pravna pomoč - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - odločilno dejstvo - protispisnost - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sprememba izpodbijane sodbe - sodba o kaznovalnem nalogu - izrek kazenske sankcije
Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.
S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075869
KZ člen 73, 80, 83, 83/2, 84, 94. KZ-1 člen 375. ZKP člen 489, 490.
vzgojni ukrep - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - oddaja v vzgojni zavod - oddaja v prevzgojni dom
Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom.
Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.
Če sodišče mladoletno osebo, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, po tretjem odstavku 236. člena ZKP zasliši, ker je to v njeno največjo korist, je pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP pred zaslišanjem nesmiseln in ga procesni zakon ne zahteva.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost - bolezen
Neutemeljena so pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika o odpravi pripora bodisi nadomestitvi slednjega z milejšim ukrepom, saj naj bi ukrep pripora resno ogrožal obtoženčevo zdravje, upoštevajoč obtoženčevo nedavno bolnišnično hospitalizacijo. Sodišče z odreditvijo pripora v obdolženčevo pravico do zdravstvenega varstva ni poseglo, saj je tudi pripornikom zagotovljeno zdravstveno varstvo.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja kazenskega pregona - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - zavrnitev obtožbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija pritožbenih očitkov - direktni naklep - odločitev o kazenski sankciji - olajševalne in obteževalne okoliščine - oprostilna sodba - izvedba dokazov - izvedenec - graja dokazne ocene - celovita dokazna ocena - in dubio pro reo
Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.
Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne.
Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083981
KZ-1 člen 308, 308/1. ZKP člen 344, 344/1, 385, 426, 426/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - razveljavitev prvostopne sodbe - sprememba obtožnice - odločilno dejstvo - datum storitve kaznivega dejanja - poprava obtožnice - isti historični dogodek - prepoved reformatio in peius
Zaradi poprave obtožnice se identiteta ali kriminalna količina kaznivega dejanja ni v ničemer spremenila, saj gre tudi po popravku datuma kaznivega dejanja še vedno za isti historični dogodek in za enako pravno opredelitev dejanja. S takšnim popravkom datuma obtoženec ni bil v dvomu kateri historični dogodek je predmet obravnave in katero dejanje se mu z obtožbo očita, temveč je ohranil vsa procesna jamstva. Popravek datuma kaznivega dejanja pa obtoženca ni postavil v slabši položaj niti glede uveljavljanja domnevnega alibija.
Sodišče prve stopnje je dolžno pri sojenju ocenjevati vse elemente kaznivega dejanja, pri čemer je njegova naloga tudi v tem, da opis kaznivega dejanja, kolikor se nanaša na zakonske znake v obtožbi tudi ustrezno "prečisti". S tem, ko je sodišče prve stopnje napačno navedbo iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, upoštevajoč, da je bilo po izvedenem dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, s katerim vozilom in registrskimi tablicami je kaznivo dejanje storil, ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja nedovoljenega posega v opis dejanja v obtoženčevo škodo.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - preslepitev - izdajatelj listine - enovito kaznivo dejanje - enoten naklep - uradna dolžnost - neizpolnitev obveznosti - uradna oseba - materialni falsifikat - protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja
V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.
V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.
Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.
Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.
Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.
Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.
Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine