Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.
Razlogi sodišča prve stopnje, da je podana kršitev po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1 in da ta narekuje zavrnitev pobude za vložitev predloga za priznanje in izvršitev denarne sankcije v drugi državi članici EU, so nejasni, saj zato, ker stranki ni bila v prevodu vročena odločitev Višjega sodišča v Kopru Prp 101/2023 z dne 30. 3. 2023, ni mogoče zaključiti, da stranka ni bila obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva.
Četudi je upoštevati, da z ugoditvijo pobudi in vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Slovenije v drugi državi članici EU sodišče potrjuje pravilnost izvedenega postopka v Republiki Sloveniji in jamči, da so storilcu v postopku o prekršku bile zagotovljene vse procesne pravice po pravu Republike Slovenije, predvsem pravica do uporabe lastnega jezika v postopku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, je ugotoviti, da mora glede zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva sodišče v obrazcu iz Priloge 10 potrditi le, da je v primeru, če je bila odločba izdana v pisnem postopku, oseba bila osebno ali prek zastopnika pooblaščenega po pravu države izdaje obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva. Zato zaključki sodišča prve stopnje o izvotlitvi pravice do pravnega sredstva (ter s tem kršitvi 25. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) stranki, ki je zoper prevedeno odločbo vložila redno pravno sredstvo po zagovorniku, v zvezi s katerim ni bilo dvoma, da razume slovenski jezik, le razlogi za njegovo zavrnitev ji niso bili sporočeni v prevodu, presegajo okoliščine, ki jih mora sodišče prve stopnje ugotavljati glede na 196. v povezavi s 197. členom ZSKZDČEU-1.
Prekršek zoper varnost cestnega prometa je torej v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1.
Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave ter da bi PN moral vsebovati tudi opis dejanja.
Glede na tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa vsebino PN, se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da bi v zvezi z meritvijo hitrosti moral biti sestavljen uradni zapisnik v skladu s pravili člena 55 ZP-1, ki bil vseboval zaporedno številko in iz katerega bi izhajal pouk storilcu o privilegiju zoper samoobtožbo.
Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.
Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.
Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.