ZUP člen 223, 223/1, 223/2. ZP-1 člen 46, 46/2, 90, 155, 155/2. URS člen 29.
sklep o popravi odločbe - pravica do sodnega varstva - vročitev sklepa
V kolikor je zavzeti stališče, da zoper sklep o popravi, izdan v hitrem postopku o prekršku, zakon ne določa pravnega sredstva, je na mestu zaključek, da je (ne)pravilnost sklepa o popravi mogoče izpodbijati (šele) v ZSV, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku.
hitri postopek o prekršku - preizkus odločbe po uradni dolžnosti - sporna dejstva
Sodišče prve stopnje je predmetni postopek o prekršku zoper storilca ustavilo v posledici zaključka, da ob dejstvu, da je policist celotni skupini ukazal, naj se odstranijo ter da je bila storilčeva identiteta ugotovljena naknadno, nikakor ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storilcu dokazana storitev očitanega mu prekrška.
Ob tem, ko storilec v ZSV ni nasprotoval dejstvu, da je on napačno odreagiral na odredbo uradne osebe, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici dvoma o pravilnosti ugotovljene storilčeve identitete, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-6. ZP-1 člen 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8.
dopustni pritožbeni razlog - obrazložitev sodne odločbe - dokazna ocena - hitri postopek o prekršku
Pritožba v okviru pritožbenega očitka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je storilec v času prekrška hodil gor in dol po svojem dvorišču ter govoril sam s seboj, da se je oškodovanec v času prekrška nahajal v svoji hiši, konkretno v kopalnici ter da ga je storilec opazil šele, ko se je skozi kopalniško okno nekaj zasvetilo - verjetno telefon, s katerim je storilca snemal. Pri tem je tudi oškodovanec, glede na obrazložitev izpodbijane sodbe, sam potrdil, da se je med govorjenjem storilca, nahajal v svoji hiši.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni mogoče zaključiti že, da se je storilec pogovarjal z oškodovancem na svojem dvorišču in ga med pogovorom žalil, prav tako storilcu, ki je hodil in govoril sam sebi na svojem dvorišču in ni vedel, da ga oškodovanec posluša (to namreč iz opisa dejanskega stanja prekrška ne izhaja), ni mogoče očitati nobene oblike krivde.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079822
KZ-1 člen 135, 135/1, 220, 220/1. ZJRM-1 člen 6. ZKP člen 358.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - direktni (obarvan) naklep - prekršek nasilnega in drznega vedenja - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - konkretizacija zakonskih znakov - pomanjkljivost obtožnega predloga
Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.
Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.
Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.
kaznivo dejanje goljufije - dokazni predlogi - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom
Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti ne ugotavlja.
Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in dodatnih 64 dni po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19), bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje ne bil več dopusten po 22.6.2024. Vendar pa je zastaranje kazenskega pregona pretrgala storitev novega, hujšega kaznivega goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s predpisano kaznijo do treh let zapora, ki ga je obdolženec storil v času teka zastaralnega roka. Za to kaznivo dejanje je bil namreč pred iztekom roka za zastaranje kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., obdolženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2023, opr. št. III K 60163/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2024 opr. št. II Kp 60163/2020, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2024. Glede na določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, se je zato zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje grožnje pretrgalo in začelo znova teči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080042
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 317, 371/1, 371/1-9, 371/2, 372, 372-1.
delna sprememba izpodbijane sodbe - premoženjskopravni zahtevek - pravdni postopek - zamudna sodba v odškodninskem sporu - kaznivo dejanje ponarejanja listin - prekoračitev obtožbe - dokazovanje z izvedencem - kršitve določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
prekrškovni postopek - mladoletnik - stroški postopka za prekršek
Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izjema dobre vere
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079920
KZ-1 člen 58, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - kaznovalni predlog državnega tožilca - izrek pogojne obsodbe - pogoji za izrek pogojne obsodbe - nasprotje med izrekom in razlogi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije uporabilo določbo petega odstavka 58. člena KZ-1, glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje pa je izrek pogojne obsodbe mogoč le v situaciji, ko tožilstvo sankcijo opozorilne narave predlaga za primer priznanja krivde; dejstvo pa je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče kot temelj izreka kazenske sankcije v razlogih sodbe navajalo predlog tožilstva za izrek nepogojne zaporne kazni v primeru priznanja krivde. Navedeno terja zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, takšno kritiko pa je mogoče prepoznati tudi v navedbah pritožnice.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa
Glede zaključkov o utemeljenem sumu in begosumni nevarnosti ni spremenjenih okoliščin. Na (ponovljene) pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, je bilo že odgovorjeno v predhodnih sklepih.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Razlog, ki ga predlagateljica v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, je po oceni višjega sodišča tako tehten, kot to predvideva določba prvega odstavka 35. člena ZKP. Okoliščina, da je v obravnavani kazenski zadevi obdolžena oseba, ki je kot strokovna sodelavka zaposlena na okrajnem sodišču, ki je sicer stvarno pristojno za sojenje v obravnavani kazenski zadevi, bi utegnila pri oškodovancu kot tožilcu vzbuditi dvom o nepristranskosti tega okrajnega sodišča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00081252
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - tehtanje okoliščin - zdravstvena zmožnost
Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki obsega ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Čeprav je sodišče prve stopnje vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki se upoštevajo tudi pri odmeri kazni, upoštevalo v skladu s sodno prakso, se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da je tem okoliščinam pripisalo prevelik pomen. V večji meri bi moralo upoštevati tudi dejansko stanje v času odločanja o alternativni izvršitvi zaporne kazni, saj so se okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca in možnostjo opravljanja primernega dela od izreka kazni do odločanja o predlogu za alternativni način izvršitve kazni zapora, vendarle spremenile.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo.
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 270, 270/2, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 437, 437/1.
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - skrajšani postopek - preizkus obtožnega predloga - formalni preizkus obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja v obtožnem predlogu - obstoj utemeljenega suma - namen storilca
Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa obtožnega predloga neupravičeno s poizvedbami pri policijski postaji pridobilo dokumentacijo, ki jo je ob podaji izjave policiji predložil osumljenec.
Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja napačno presojalo na podlagi vsebinske ocene in dokaznega vrednotenja oškodovančeve kazenske ovadbe.
veljavno vozniško dovoljenje - pravica do svobode gibanja - voznik - udeležba vozila v prometu
Definicijo voznika določa ZVoz-1 v 12. točki prvega odstavka 2. člena, in sicer je voznik oseba, ki na cesti vozi vozilo. Ob tem ko ni sporno, da je bil obdolženec v času storitve prekrška udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega vozila, so neutemeljene pritožbene trditve, da v času storitve prekrška obdolženec ni bil voznik. Pri tem pa njegova pravica do svobode gibanja, ki jo v pritožbi izpostavlja, na zaključek o tem, da je bil voznik, ne more vplivati. Izvrševanje oziroma pogoje izvrševanja pravice do gibanja v primerih, ko so osebe v Republiki Sloveniji udeležene v cestnem prometu kot vozniki, določa ZVoz-1, obdolženi pa se je bil kot voznik osebnega vozila dolžan ravnati po določbah ZVoz-1.
zasebna tožba - rok za vložitev - nevednost ali očitna pomota vložnika - vložitev vloge pri nepristojnem sodišču
V konkretni zadevi so zasebno tožbo na nepristojno sodišče poslali pooblaščenci zasebnega tožilca s statusom odvetnikov, torej opravičljiv razlog nevednost ni izkazan.
Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena ali poslana nepristojnemu sodišču in je nanj tudi naslovljena.