Četudi bi bilo moč sprejeti prvostopenjsko tezo, da zahteva z dne 6. 5. 2024 predstavlja dopolnitev obsojenčeve zahteve z dne 25. 3. 2024 (katero je z izpodbijanim sklepom zavrglo), pa o njej ni v celoti odločilo. Izpodbijani sklep namreč nima prav nobenih razlogov o v zahtevi 6. 5. 2024 zatrjevani kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po 254. členu KZ. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje navedbam zagovornice, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljiv, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je tako obremenjen z bistveno kršitvijo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
Po presoji pritožbenega sodišča se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika popolnoma izločiti iz okolja, v katerem živi.
Glede na to, da zagovornik sam kot problematično izpostavlja seznanjenost sodnika z dokazi, katere je sodišče izločilo iz sodnega spisa, ne more biti uspešen s svojim pritožbenim zavzemanjem, da naj sodišče besedilo v aktih tožilstva, ki dejansko omogoča takšno seznanjenost z izločenimi dokazi, ohrani v spisu.
Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Kdaj je procesni udeleženec – v obravnavani zadevi obdolženec – te stroške zakrivil je dejansko vprašanje.
Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
Pritožnikovo nestrinjanje s sprejetimi odločitvami obdolžencev, ne more pomeniti zavestne kršitve zakona ali njihovega namena škodovanja.